V sredo sva s Pelješca odjadrala do Ploč, potem pa sem se popoldne od Kaje,  ki mi je polepšala jadranje v preteklem tednu, poslovil.

Na Skokico so se vkrcali Simon, Boris, Peter, Grega in Rok. Nova družba hiperaktivnih fantov, ki so Kajo nasledili na Skokici, bo zame kar hud zalogaj. Pred časom mi je sosed na vasi namignil, da si eden od njih (Boris) želi za rojstni dan jadrati do Tremitov in fantje mu želijo pripraviti rojstnodnevno presenečenje. “Ni problema, če bo vreme v redu”, sem takrat rekel in to željo vzel z nekaj rezerve.

Zdaj sem spoznal, da si fantje niso premislili. Tremiti so še vedno glavni cilj našega jadranja. “Bojno” razpoloženi so se vkrcali na barko in kar takoj smo razpeli jadra ter zastavili pot čez Jadran. Za četrtek in petek napovedani jugo je zelo ugoden za jadranje počez čez Jadran in izkoristili bomo lepo priložnost, da pot do Tremitov, italijanskih otokov na drugi strani Jadrana, in nazaj prejadramo v dveh dneh.

Od Ploč do konca Pelješca smo križarili ostro v veter proti zmernemu maestralu, pri Lovištu pa je veter popustil in zvečer smo zagnali motor. Ponoči smo motorirali mimo Korčule in Lastova, dve uri za Lastovom pa je v skladu z napovedjo začel pihati jugo in jadra so spet postala naše glavno pogonsko sredstvo.

Jugo je bil sprva sramežljiv, a po mirnem morju je zadoščalo za spodobno hitrost jadranja.

 

Mimo Palagruže smo zjutraj jadrali že s hitrostjo preko šestih vozlov in do Tremitov prijadrali zgodaj popoldne. Skokico smo privezali na bojo pod obzidjem trdnjave in se na obalo odpravili z gumenjakom. Dve uri smo se zadržali na otoku in si ogledali obzidje, cerkev in trdnjavo, ki jo prenavljajo.

Jugo se je med našim postankom na Tremitih okrepil nad 20 vozlov, zato z vrnitvijo nazaj čez Jadran nismo prav dosti odlašali. Še pred večerom smo Tremite zapustili in odjadrali proti Dugemu otoku.

Jadra smo skrajšali, a je bilo nočno jadranje proti vzhodni polovici Jadrana vseeno hitro in kar precej poskočno.

Dopoldne so se pred nami prikazali vrhovi hribov na Dugem otoku, oblaki pa so postajali vse težji in nas kmalu začeli zalivati z dežjem. Odločili smo se, da se ustavimo, ko neha deževati ali pa ko neha pihati jugo.

Ni nehalo niti deževati, niti pihati in opoldne je bil za nami svetilnik na Velem ratu ter nato še Molat, Ist in Škarda.

Na barki smo bili skorajda neprekinjeno že dva dni, zato smo se potem vendarle odločili, da se dežju navkljub ustavimo na Silbi. Fantje so odšli na sprehod po otoku, mene pa je premagal spanec.

Proti večeru smo izkoristili še zadnje izdihljaje juga in se premaknili do Raba. Topel tuš v marini je bil zelo prijeten :).