Včeraj smo se odpravili na prvo spomladansko jadranje. Vremenska napoved ni bila najlepša, najslabša pa tudi ne. Po nekaj tednih milega vremena z rahlim vetrom na morju smo dočakali tudi dež. Zagotovo so ga bili veseli kmetje in posušena narava, a tudi našega razpoloženja na barki “nekaj” kapelj dežja ni preveč zmotilo. Pomembno je bilo, da je na morju pihalo iz prave smeri.
Z Aljošo, Vladom in Aleksandrom smo popoldne odvezali vrvi v marini in se odpravili na pot proti Riminiju. Start se mi ni najbolje posrečil, saj smo na blatno dno v marini nasedli že dvajset metrov od priveza, potem pa smo se s kobilico zakvačkali še muringe sosednjih bark. Ob nizki oseki imam zaradi plitvine pred pomolom včasih težave z nasedanjem na blatno dno pri vplutju ali izplutju s priveza. Žal je bilo tudi včeraj tako, a smo se z nekaj zunanje pomoči v nekaj minutah izkopali iz blata in vrvi muringov napeljanih po dnu. Ob začetku poti nisem naredil prav dobrega vtisa na moje sojadralce.
Namesto napovedanega neugodnega juga nas je že na izhodu iz marine pozdravil lep vzhodnik, s katerim smo kar hitro lahko jadrali mimo Pirana in Savudrije proti jugu. Cilj naše poti je Rimini in naslednji dan obisk San Marina, a glede na vremensko napoved je kazalo, da bomo morali jadrati najprej proti Benetkam.
No, veter je bil lepši od napovedi in pot smo za Savudrijo vendarle lahko zastavili proti končnemu cilju na jugu. Dež se je popoldne še obotavljal in skozi oblake se je kazalo tudi sonce.
V morju je še vedno veliko ogromnih meduz. Upam, da se bodo do začetka kopalne sezone umaknile, saj bo sicer plavanje med njimi pravo adrenalinsko doživetje :).
Zvečer je veter vse bolj slabel, zato smo jadrom dodali pomoč motorja, ponoči pa je začelo tudi deževati. Dežurstvo ob krmilu smo si razdelili po parih na štiri ure. Vzhodnik se je vmes spet okrepil nad deset vozlov, da smo lahko ustavili motor in uživali v tišini jadranja.
V drugem delu noči smo slalomirali med pliskimi ploščadmi, ki so kar na gosto postavljene po sredini severnega Jadrana in še naprej proti italijanski obali.
Presledki med plohami so proti jutru postajali vse krajši in streha šotora nad kokpitom je vse bolj puščala, zato si je bilo potrebno obleči jadralska oblačila. Veter je oslabel, z juga pa so nasproti prihajali valovi, ki so zibali barko, da so jadra nemočno opletala in smo jih pospravil ter zagnali motor.
Zadnjih nekaj ur pred Riminijem nas je dopoldne osrečil zahodnik in nas skoz dež ponesel do Riminija, kjer smo sredi dneva pristali v marini na vhodu v mesto.
