Oaza

Pretekli vikend nisem načrtoval, da bom šel v januarju še enkrat na morje, a so zadnje dni korona-razmere v Sloveniji postale precej čudne in sem še enkrat pobegnil na barko.

Saj ne, da bi me bilo strah, da bi zbolel (cepljen sem in fit ter s tem proti koroni dobro opremljen), težava so predpisi. Moja služba in moja želja je sodelovati na tekmovanjih in predvsem na Olimpijadi, ki je pred vrati. Predpisi pa pravijo, da vrata tja odpira le serija negativnih PCR testov, ki jih morajo športniki (in tudi mi ostali) opraviti v prihodnjih dneh.

Ob današnjih številkah o okužbah je vse skupaj videti precej negotovo, težko veš od kod bo priletelo, športniki imajo občutek, kot bi hodili po minskem polju, pozitiven PCR test pa bi bil v tem času oslarija na kvadrat in velika smola za vsakogar, ki želi v Peking.

Doma ne morem zahtevati, da se zapremo v hišo, da naj se ne posluje in hodi v šolo. Vsi smo cepljeni, zdravi in fit, zdrav razum mi govori, da korona nikomur od nas nič ne more. Upam, da se bo kmalu izkazalo, da je omnikron darilo iz Afrike za vse tiste, ki se niso cepili, da stvar brez resnejših posledic opravijo po naravni poti, in da so stari necepljeni lovci na srečo z omnikronom dobili dobitno srečko :). Ja, upam, a predno bodo tudi vlade držav to spoznale, priznale in spremenile predpise, bo olimpijada in zima že mimo.

Svoje pribežališče, svojo oazo sem spet našel na Skokici.

V soboto zjutraj sem odvezal vrvi in izplul iz izolske marine. Med plovbo do Pirana sem namestil jadra, potem pa me je iz Piranskega zaliva pospremil vzhodnik.

Med lagodnim jadranjem sem spet enkrat lahko opazoval predstavo, kako slovenski in hrvaški policaji ter hrvaški ribiči določajo mejo v Piranskem zalivu.

Hrvaški ribiči s svojo barko zaplujejo v slovensko morje, do njih s čolnom pribrzijo slovenski policaji in jih opozorijo ter popišejo, kmalu se jim pridružijo še hrvaški policaji na svoji policijski ladji in se pridružijo popisovanju, potem pa se vsi skupaj “prijateljsko” razidejo.

Na fotki je hrvaški ribič in njegovi “telesni stražarji”.

Za Savudrijo je veter za nekaj časa izpuhtel, a se je kmalu vrnil z druge strani.

Kam grem sredi dneva še ne vem. Jadram in uživam v lepem dnevu.

Zahodnika je le za nekaj vozlov in Skokica zato le počasi reže velove ob zahodni istrski obali proti jugu. Za Novigradom se pooblači in z zahoda začenjajo prihajati vse večji valovi ter zibajo barko. Za Porečom je valovanja že toliko, da veter ne zmore več dovolj napihniti jader, zato le ta začnejo opletati in frfotati.

Pospravim jadra, zaženem motor in barko usmerim proti Sv. Andriji, otočku za Rovinjem, ki ima pred hotelom pomolček, ki bo nudil ustrezno zavetje pred zahodnimi valovi.

 

Postanek na Svetem Andriji je bil v igri že prejšnji teden, a Gregorju ni bil všeč hotel, ki je na otoku :).

 

 

Skokico sem popoldne privezal ob pomol, hotel na otoku pa je v tem času zaprt, tako da imam zase na voljo cel otok :). Pravzaprav imam na voljo kar dva otoka, saj je Sv. Andrija z nasuto potjo povezan še s sosednjim otočkom Maškinom. Ob obali okoli obeh otokov ja speljana lepa trim steza, ki sem si jo pod večer sposodil za sprehod in tek.