Nazaj v domači pristan

Gregor me je zadnje dni večkrat zbadal, kdaj bom spekel palačinke, ki so menda nekakšna dodatna znamenitost Skokice. Odgovarjal sem mu, da palačinke na barki po navadi spečem ob koncu jadranja.

V petek zvečer je Gregor palačinke vendarle dočakal :).

Namazala sva jih s šipkovo marmelado in smetano, potem pa sva jih z veseljem zmazala.

Sobotno jutro je bilo hladno in kristalno jasno, le vetra ni bilo na spregled, zato se nama z odhodom ni mudilo.

Dopoldne sva izplula iz Zelene lagune proti severu. Brezvetrju primerno je bilo morje gladko in plovba mirna. Dogovorila sva se, da se med plovbo proti Sloveniji enkrat vmes ustaviva ob obali, da lep sončen dan izkoristiva še za nekaj kopenske rekreacije.

Opazovala sva obalo in izbirala kraj za pristanek: Poreč je bil preblizu, Novigrad preveč s poti, v Dajli nisva bila prepričana, ali je morje ob pomolu dovolj globoko, v Lovrečici sva poskusila pristati, a bi se kmalu s kobilico prepričala, da je morje ob pomolu preplitvo za Skokico.

Nazadnje sva pristala ob starem industrijskem pomolu pred Umagom.

Ob tem pomolu bivše cementarne sem že večkrat pristal za čez noč ali pa za dnevno kopanje, nikoli prej pa se še nisem sprehodil po okolici. Tokrat sem si za tek izbral krog okoli jezera, ki je nastalo v veliki luknji, ki je posledica izkopa rude za proizvodnjo cementa v preteklosti.

 

Popoldne sva odplula v Umag, kjer sva na črpalki najprej napolnila tank za nafto na barki in se nato ob carinskem pomolu na drugi strani zaliva še odjavila s Hrvaške.

Savudrijski svetilnik s Triglavom v ozadju.

Veter naju zadnji dan nikakor ni hotel osrečiti, zato je Skokico tudi mimo Savudrije in v Piranski zaliv poganjal motor. Morje je bilo še naprej gladko in vremenska napoved ni obetala vetra, zato sva začela pospravljati jadra in opremo.

Piran naju je, za razliko od megle ob odhodu, tokrat sprejel obsijan z zahajajočim soncem.

Formalnosti na mejnem prihodu so bile hitro za nama in naredila sva le še ovinek mimo piranske punte in mimo Strunjana ter Skokico zvečer privezala v domačem pristanu v izolski marini. Zimske jadralske počitnice so končane.

Lepa in aktivna dva tedna sva z Gregorjem preživela na Jadranu, dobro sva se ujela in najadrala. Kakšni so Gregorjevi vtisi z jadranja, boste v prihodnjih dneh lahko prebrali na njegovem blogu: http://gregorcampa.blogspot.com/2022/01/divje-in-divje-lepo-jadranje-z-miranom.html

V prihodnjih tednih imam na programu veliko zimskih skakalnih poti, barka pa bo medtem počivala v marini, le v februarju jo bom dal za nekaj dni na suho zaradi vzdrževanja. Spomladi bomo spet dvignili jadra.

V februarju bom tudi objavil program za spomladanske tečaje jadranja.