Kvarner in Istra

V četrtek popoldne sva z Gregorjem odvezala vrvi s pomola na Unijah in odjadrala čez Kvarnerski zaliv. Večina valov je imela še vedno bele kapice, a so bili valovi dolgi in so se le občasno prelivali čez krov Skokice.

Burja se je po štirih dneh vendarle začela spuščati pod trideset vozlov hitrosti in postopoma sva lahko večala jadra.

Sredi Kvarnerja sva imela genovo razvito že na polno, ko pa je burja popuščala proti dvajsetim vozlom sva na jambor dvignila tudi glavno jadro, sprva na drugo krajšavo, nekaj milj pred Istro pa sva lahko jadrala že s polnimi jadri.

Z Gregorjem sva proti večeru uživala v vse bolj mirnem jadranju in ugotavljala da se dnevi že občutno podaljšujejo, a sonce je vendarle po januarsko kmalu utonilo v morje in mimo svetilnika Porer si je večerno obzorje najprej nadelo oranžna, nato rdeča in na koncu črna oblačila.

 

Skokico sva zvečer privezala ob ribiški pomol v Banjolah in se potem »pocrkljala« z lignji v vaški konobi.

 

Zjutraj sem na pomolu našel pipo, iz katere je tekla voda, nanjo sem privil cev in Skokico stuširal. Barka je bila zares že potrebna prhe, saj so valovi v zadnjih dneh na krov nametali veliko soli in so bile vrvi od soli že pošteno trde, vinči in škripci so žalostno škripali, jadra, ograje in ponjave so se lesketale od kristalov in skozi okna se ni več dobro videlo.

Veter je ponoči obrnil na severozahodnik, zato je bilo potrebno po odhodu iz Banjol jadrati ostro v veter in križariti ob istrski obali navzgor. Obrate v veter sva delala na približno pol ure. Pol ure sva jadrala proti odprtemu morju in pol ure nazaj proti Istri ter to ponavljala. Po treh obratih sva bila mimo Pule in po še dveh mimo Brijonov, potem pa sva naredila opoldanski premor in sidro spustila v zalivčku Sv. Pavao ter se sprehodila do bližnjega ptičjega rezervata Palud.

Gregorju sem rekel, da je po poteh, po katerih sva se sprehajala, pred časom hodil tudi papež in da je maševal v bližnji cerkvici, a mi ni verjel in je zbijal šale na moj račun.

Kmalu sva prišla mimo ruševin stare cerkvice in na informativni tabli je Gregor lahko prebral, da mu tokrat nisem »nakladal«.

Papež je tukaj maševal pred 850 leti.

Popoldne sva odjadrala naprej, a je šlo na veter le še do Rovinja, potem pa je maestral preveč oslabel in zagnal sem motor. Ob sončnem zahodu se je Gregor na morju pred Vrsarjem srečal s prijatelji iz Novega mesta. Po krajšem pogovoru čez ograjo sva med otočki odplula do Zelene lagune in Skokico za čez noč privezala ob pomol pri hotelu Parentium.