Zimska burja

Upal sem, da bova ob pomolu v primoštenskem pristanišču v ponedeljek lahko spala do jutra, a je burja za nekaj ur prehitela vremenske napovedi in Skokico že sredi noči vse bolj naslanjala na pomol.

S precej napora nama je z Gregorjem uspelo barko odriniti proti vetru dovolj od pomola, da sva lahko brez prask pobegnila mimo vogala pomola.

Burja je pihala že s preko dvajsetimi vozli hitrosti, zato sva razvila le polovico genove in odjadrala iz zaliva proti severozahodu.

Za jutranji cilj sem se odločal med Kornati in Murterjem in ko sem kmalu po izhodu iz zaliva videl, da ima burja dovolj vzhodne smeri, sva zavila proti Murterju.

Veter se je kmalu okrepil nad trideset vozlov, vse bolj pa sva se tudi oddaljevala od obale, zato so valovi postajali vse večji in se zlivali čez palubo. Nič kaj udobno ni bilo takšno mokro nočno jadranje, zato sem dodatno k jadrom zagnal še motor, da sva lahko plula malo bolj ostro v veter do otoka Zmajan, kjer sva po dveh urah poskakovanja čez valove v zavetrnem zalivu ob otoku spustila sidro. V zaliv so sicer prihajali sunki burje in nagibali barko, a sidro je dobro držalo in po jadralskem vložku sva lahko odspala še zadnjo tretjino noči do jutra.

Po zajtrku sva si ogledala jutranje vremenske napovedi za Srednji Jadran in videla, da je na kartah morje obarvano še malo bolj rdeče in vijoličasto, kot je kazalo včeraj. Barve so pomenile, da bo burja na najini poti pihala s trideset do petdeset vozli hitrosti, zato sva se odločila za jadranje bliže obal otokov, kjer valovi še ne bodo veliki. Skokico imam opremljeno za jadranje po viharnem vetru, jambor je oceanski z dodatnimi priponami, jadra so dovolj močna in na njih je dovolj krajšav in tudi midva v kokpitu sva pred vetrom in valovi dovolj zaščitena s sprayhoodom in šotorom. Dostikrat sem že jadral v takšnih razmerah in barki zaupam.

Dvignila sva sidro in izza Zmajana odjadrala proti Murterju in naprej. Kmalu sva jadrala v burji, ki je nihala med 35 in 50 vozli hitrosti in za hitro jadranje z vetrom v bok je zadoščala že tretjina sprednjega jadra. Glavno jadro je ostalo zapakirano na bumu.

Tam, kjer sva jadrala bliže otokov, je bilo morje mirnejše, kjer pa so bili presledki med otoki večji in je imel veter daljšo pot po morju, so se valovi dvignili in prelivali čez palubo.” data-wplink-url-error=”true”>

Kar zabavno in slikovito je bilo takšno jadranje po s soncem obsijanem razpenjenem morju.

Hitro sva jadrala mimo Murterja, Vrgade in drugih otočkov na poti do Pašmana, kjer sva popoldne zavila v zaliv Žinčena in spustila sidro. Za nagrado po uspešno zaključeni etapi, sva si spekla kostanj :).

 

Ponoči so se sunki burje pogosto sprehajali čez zaliv, da se je Skokica sprehajala naokoli, a je sidro tudi tukaj dobro držalo, da pa sva lahko bolj mirno spala, sem na tablici vključil še sidrni alarm.

Gregor se je že skorajda popolnoma prilagodil na prehranjevalne navade na Skokici :).

V torek je bilo na morju nekaj manj vetra, zato sva na jambor lahko dvignila tudi glavno jadro, a skrajšano na drugo krajšavo, saj je burja nihala med dvajset in trideset vozli hitrosti.

Za popestritev sva se po nekaj urah ustavila na Zverincu in se sprehodila med nasadi oljk po otoku. Priložnost sem tudi tukaj izkoristil za krajši tek po razgibanih otoških poteh. Zadnjič sva na Iloviku občudovala drevesa polna limon, tukaj pa se ob hišah na vejah dreves bohotijo oranžni sadeži mandarin in pomaranč.

 

 

Popoldne sva odjadrala do Molata in barko privezala ob pomol v vaškem pristanišču. Tam je bil ob najinem prihodu privezan tudi večji policijski čoln in kmalu sva dobila obisk policajev, ki so prišli preveriti najine dokumente. Letošnje plovno dovoljenje sem kupil prejšnji teden v Puli, turistično takso sva plačala preko interneta in oba sva trikrat cepljena, zato so se policaji po ogledu papirjev le prijazno poslovili in kmalu za tem odpluli iz pristanišča.

Do večera je ostalo še dovolj časa za sprehod po vasi in do zaliva Jazi na drugi strani otoka. Zaliv je na privetrni strani otoka, zato je burja vanj prinašala kar zajetne valove.