Čudovito jutro se je naredilo po deževni noči na Kornatih.
Vzhajajoče sonce je pokukalo skozi okna barke in me zvabilo iz tople postelje. Potrkal sem še pri Gregorju in potem sva se s fotoaparati v rokah sprehodila vsak na svoj hribček nad otokom in uživala v lepem razgledu na otočke v okolici in na zasnežene vrhove Velebita.
Po zajtrku sva odvezala vrvi s pomola pred konobo in z burjo v bok barke odjadrala proti Srednji Dalmaciji.
Dnevnega cilja si ob odhodu še nisva postavila. Vremenska napoved je obetala, da bo burja dopoldne oslabela, popoldne pa jo bo zamenjal maestral.
V igri je bil postanek na deset milj oddaljenem otoku Žirje, kjer bi počakala na popoldanski maestral, pa je burja pri Žirjah še vedno lepo pihala in v spremstvu delfinov sva kar nadaljevala proti jugovzhodu ter uživala v lepem dnevu in lepem jadranju.
Veter je v teku dneva nekoliko oslabel, da sva jadra lahko razvila na polno, postopoma pa je začel obračati najprej na severnik in potem na severozahodnik, da sva pri svetilniku Mulo na levo stran barke namestila tangun in nanj pripela genovo. Pri nameščanju tanguna sva imela nekaj težav, saj je enkrat v preteklih tednih s sornika na držalu tanguna na jamboru odpadla varovalna razcepka in se je zato sornik snel z osi tanguna. Nekaj telovadbe s kleščami in kladivom je bilo potrebne, da je tangun spet deloval tako, kot je treba.
Odmetuljčkala sva še mimo Drvenika Malega in potem pod večer v zavetju njegovega večjega brata v zalivčku Solinska spustila sidro. Dneva je ostalo ravno še dovolj, da sva z Gregorjem v vodo spustila čoln, odveslala na obalo in se sprehodila po Drveniku Velem.
Nazaj na barko barko sva v mrazu veslala že ponoči. Januarski dnevi so kratki – prekratki.
