Z burjo med dalmatinske otoke

 PonočiI je lovik prešla hladna fronta, ki je prinesla nevihte, obrat vetra, veliko dežja in vmes nekaj tesnobe, ko se je veter za eno od neviht za nekaj časa obrnil na tramontano in je Skokico stiskalo ob pomol.

Bokobranov imam na barki dvanajst, vse sem uspel stlačiti med pomol in barko in dobro so opravili svoje delo :). Nevihte so v drugem delu noči odšle naprej proti Dalmaciji, zapihala je burja in preostanek noči sem lahko prespal.

Do jutra se je se je burja ustalila na okoli 25 vozlih hitrosti, odvezala sva vrvi s pomola in odjadrala proti jugovzhodu.

Pričakalo naju je razpenjeno morje in lep pogled na zasnežena pobočja Velebita.

Do Silbe je s kopnega kar dosti odprtega morja na katerem je burja dodobra razgibala morje, zato je bilo jadranje prvo uro kar precej poskočno in mokro. Žal je postalo mokro tudi v notranjosti barke, saj sem pred odhodom pozabil popolnoma zapreti palubna okna, ki jih imam med postanki v pristaniščih priprta, da se barka bolje prezrači. Valovi, ki so se prelivali čez palubo, so skozi reže našli pot v barko in vodo sem pač moral obrisati. Ni bilo prvič.

Za Silbo sva z Gregorjem prijadrala v zavetje otokov, morje je bilo dosti bolj mirno in jadranje udobno. Dvajset do trideset vozlov burje je skrbelo za to, da sva bila s skrajšanimi jadri kar hitro na poti.

Odločila sva se za zunanjo stran otokov, zato sva med Istom in Škardo zavila proti odprtemu morju in potem na razdalji miljo ali dve od obale jadrala mimo Molata in Dugega otoka do Kornatov.

 

Dnevi so prekratki, zato naju je na jugu Dugega otoka že ujela noč, ujela pa naju je tudi ploha, ki nama je popestrila pristajanje na Ravnem Žakanu na jugu Kornatov. Najina oblačila so bila v zavetju kokpita cel dan suha, med pristankom pa je bilo potrebno iti ven na dež, saj se barka tudi danes ni hotela kar sama privezati ob pomol.