Istra

V četrtek sva z Matejem zgodaj vstala, saj sva se zvečer dogovorila, da greva zjutraj gledat sončni vzhod na hrib nad Unijami. Pogled na oblačno nebo sončnega vzhoda ni obetal, a naju to ni odvrnilo od namere, saj sva se v bistvu želela predvsem dobro sprehoditi preden odjadrava čez Kvarner.

Po poti navkreber skozi vas sva se povzpela na hrib in potem na drugi strani hriba presenečeno videla, kako je sonce pod oblaki vzšlo izza Lošinja. Čez nekaj minut se je sonce potem sicer skrilo za oblake, a razgled s hriba po kvarnerskih otokih je bil vseeno lep.

 

Mateju moji odmerki kopenske rekreacije niso dovolj, zato je odtekel malo daljši krog po otoških stezicah, potem pa sva Unije zjutraj zapustila.

Tokrat nisva potrebovala pomoči pri odvezovanju vrvi z gradbenega splava, da bi zapustila pristanišče.

Zaradi plime je bila voda za pol metra višja kot zvečer ob prihodu, podnevi pa se je v morju tudi dobro videlo, kje je postavljen betonski blok, na katerega je bil navezana boja in vrv s splava, zato sem ga lahko obplul.

Za Kvarner je bila napovedana burja, a je že zjutraj pihal zgolj rahel severnik, ki se je pozneje obrnil na nekoliko krepkejši maestral. Proti Istri sva imela veter točno v premec, zato sva morala jadrati ostro v veter in križariti.

Po nekaj urah umirjenega jadranja in po nekaj obratih v veter sva opoldne prijadrala do Kamenjaka in svetilnika Porer. Običajno mimo Porerja jadram po notranji strani, med svetilnikom in Kamenjakom, tokrat pa sem si svetilnik lahko ogledal tudi z zahodne strani.

 

Po še eni uri jadranja sva priplula do Banjol, kjer se je Matej na pomolu v Volmah izkrcal, saj je tam prejšnji teden pustil svoj avto. Pomahala sva si v slovo in odjadral sem naprej ob istrski obali navzgor. Maestral se je popoldne okrepil, da sem skrajšal jadra, a se valovi niso zelo dvignili in jadranje je bilo še naprej udobno. Križaril sem po notranji strani mimo Brijonov, kmalu za otoki pa mi je sonce ušlo za obzorje.

Novembrski dnevi so zares kratki, prekratki.

Po še nekaj obratih v veter sem se naveličal nočnega cikcakanja in sem sidro spustil ob otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Ponoči je maestral opešal, proti jutru pa ga je zamenjal burin, ki je s seboj s kopnega prinesel dim, ki me je zbudil. Kaže da Istrani svoje domove grejejo na drva.

Dvignil sem sidro in razpel jadra ter z burinom počasi odjadral proti severu mimo Rovinja, Vrsarja in Funtane. V temi sem jadral mimo ribičev, ki na svojih čolnih pogosto niso imeli prižganih luči in šele ko so me videli prihajati v njihovi smeri, so jih prižgali, ko sem bil le še nekaj deset metrov oddaljen od njih. Nekajkrat sem moral precej ostro zaviti, da sem se jim izognil. Na Hrvaškem sem imel doslej boljše izkušnje glede osvetlitve ribiških čolnov, zdaj pa sem se počutil kot pred leti, ko sem jadral po Rdečem morju in so ribiči s prižiganjem vžigalnikov opozarjali nase.

Daniti se je začelo, ko sem jadral mimo Poreča, sonce pa mi je vzšlo izza Novigrada. Potem so se po morju z juga priplazili oblaki in meglice ter skrili sonce.

Za Umagom je burin opešal in zadnje tri ure do Pirana in Izole sem preplul predvsem na motorni pogon.

Skokica bo prihodnjih nekaj mesecev veliko počivala, saj prihaja čas zimskih športov, vsakih nekaj tednov pa bom med našimi skakalnimi tekmovanji zagotovo našel tudi čas, da na barki prezračim jadra.