Meglene sapice

Redka megla je nad Beneško laguno vztrajala tudi še v petek zjutraj, ko smo iz marine izpluli na pot proti Sloveniji. Rosa se je nabirala na oknih in smo jo sproti brisali, da smo našli pot med številnimi svetilniki do severnega izhoda iz lagune.

Na morju se je megla zgostila, da smo prvih pet ur lahko videli le nekaj deset metrov v okolici barke, ostalo pa se je skrilo za vlažno in hladno sivino megle. Dežurstva ob krmilu smo si razdelili na pol ure, saj je bilo neprestano buljenje v meglo in oprezanje za zvoki iz okolice kar utrujajoče, pa tudi hladno postane, ko se na tebi nabirajo drobne kapljice vlage.

Burin nam je prvih nekaj ur omogočal jadranje s tremi do petimi vozli hitrosti proti vzhodu, potem pa so se sapice obrnile na zahodnik in jadranje je postalo prepočasno, zato smo zagnali motor.

Sredi dneva se je megla začela redčiti, da smo se lahko bolj sprostili.

Piranski zaliv nas je pričakal obsijan s soncem. Na poti mimo Savudrije smo na morju severno od nas spet lahko videli igro hrvaških ribičev s slovenskimi in hrvaškimi policisti. Ko hrvaški ribiči zaplujejo na slovensko morje, do njih iz Pirana priglisira slovenski policijski čoln, ki mu kmalu sledi hrvaški policijski čoln.

Slovenci najprej popišejo hrvaškega ribiča, potem pa se policaji s hrvaškimi kolegi “pogajajo”, kje je meja na morju. Piranski zaliv je 30 % večji, kot izgleda. Še vedno ima 130 %, od tega je 80 % slovenskega in 50 % hrvaškega. Mislim, da hrvaški policaji ob posredovanjih v Piranskem zalivu samo za gorivo zapravijo več denarja, kot so vredne ribe, ki jih narabutajo v slovenskem morju.

Pred Piranom smo spotoma opazovali regato optimistov in se tokrat uspešno izognili jadrnici s konjičkom na jadrih, ki jo Skokica nekako usodno privlači.

Barko smo popoldne privezali ob obalo pred Bernardinom, kjer smo potem v restavraciji ob pici uživali v lepem sončnem zahodu.

Dan smo zaključili z večernim sprehodom po Piranu.