Ponoči je v marini žvižgalo okoli jamborov in jutranji pogled na vremenske napovedi na računalniku mi je narisal nasmeh na obraz :). Skokica zaradi svoje teže pač potrebuje nekaj več vetra od regatnih bark, da se premakne in vremenska napoved je še naprej obetala burjo.

Uroš je po včerajšnjem treningu žal “omagal” in smo zato proti Barkovljam zjutraj odpluli le štirje na krovu Skokice – po starosti: Gregor, Miran, Jelko in Tomaž. Slednjega smo danes izbrali, da bo kriv za vse morebitne težave med jadranjem. To pomembno funkcijo pač pridobiš, če si najmlajši :).

Burja je iz Trsta proti Izoli pošiljala zoprne valove, zato smo raje najprej zavili proti Ankaranu in potem v zavetju Debelega rtiča dvignili jadra, ter odjadrali proti Barkovljam. Bolj kot smo se bližali bojam na startni črti, močnejši sunki burje so “bombardirali” morje, a vmes veter v povprečju ni presegal 20 vozlov.

Za vsak slučaj smo glavno jadro pustili na tretji krajšavi in počakali na start. Razvili smo še genovo in kar dobro startali. Veter se je po startu okrepil nad 30 vozlov, a je postal bolj enakomeren, zato genove nismo prav dosti skrajšali. Bal sem se starta, ko je gneča in veter v krmo, a je tokrat vsaj za nas vse skupaj potekalo gladko in brez hudega stresa :).

Z oddaljenostjo od obale so se valovi večali in nagibali barko, zato sem moral kar skrbno krmariti, da smo jadrali v željeno smer. Kmalu smo z vetrom v polkrmo jadrali z desetimi vozli hitrosti, po valu navzdol pa tudi hitreje. Morje je postajalo vse bolj belo, razpenjeno.

Paziti sem moral na barke okoli nas, ki so imele nekatere na jamborih napetih preveč jader in so jih zato sunki burje polagali in obračali v veter.

Enega od takšnih “napadov” na Skokico so s svojo barko uprizorili Avstrijci, a sem se jim uspel izogniti – glej video  Skokica na Barcolani.

Pred prvo bojo pri Debelem rtiču je veter zelo oslabel in je neprestano menjal smer, da nekajkrat nisem vedel, kam bi bilo najbolj pametno jadrati in smo malo begali po morju do boje, kjer se je burja spet začela krepiti.

Skrajšali smo jadra in do druge boje ter naprej je šlo ostro v veter. Sunki burje so se krepili in ko nas je začelo preveč polagati, smo še dodatno krajšali jadra. Kmalu smo spet pristali na tretji krajšavi in tretjini genove, a smo bili hitrejši od sosedov na regatnem polju, ki so se mučili s večjimi jadri.

Cikcakali smo po regatnem polju proti gradu Miramare in delali obrate v veter na deset minut, da se od direktne smeri ne bi preveč oddaljili. Dvakrat vmes so nas k hitremu obratu prisilile tudi barke na prednostnih uzdah, ko sem pozno spoznal, da nismo dovolj hitri, da bi prečkali pred njihovim premcem.

Pred tretjo bojo je veter v povprečju nekoliko oslabel, krepiti pa so se začeli sunki burje, ki se je vrtinčila čez hrib in so zato sunki kot nekakšne vetrne “bombe” padali na morje in v hipu razpenili morje v okolici barke in jo včasih krepko nagnili.

Objadrali smo bojo in obrnili proti cilju pred Trstom. Nekoliko čudno se mi je zdelo, da na nekaterih barkah že kmalu po obratu za Miramarom pospravljajo jadra, a na radijski postaji nismo slišali nobenega obvestila o skrajšanju regate, le informacijo, da je zmagala jadrnica “Arca”.

Veter je mimo Barkovelj slabel in morje je bilo mirno, občasno pa so še vedno prihajali močni sunki burje. Odločil sem se, da podaljšamo jadra, da bi bili čimprej na cilju. Toda sunki burje so nas zaradi prevelikih jader občasno precej polagali in obračali v veter, da smo proti cilju kar preveč vijugali.

Regato v močnem vetru bi končali popolnoma brez škode, če nas pred Barkovljami nebi “napičila” slovenska barka in nam skrivila ograje. Fantje na barki, ki smo jo prehitevali so snemali in menjavali strgano genovo ter kričali drug na drugega, pri tem pa je krmar pozabil na krmilo in njihova barka je zavila ostro v levo ter se nam s premcem zaletela v bok, preden bi se jim lahko izognil. Ko sem jih vprašal, kaj delajo, sem namesto opravičila dobil odgovor, da smo se jim mi nastavili ??

Iz spoštovanja do krmarja ne bom napisal, kdo je bil za krmilom, saj vem, da se ni zaletel namenoma.

Poravnali smo ograjo in odjadrali še zadnjo miljo do cilja pred Trstom, sunki okrepljenega vetra pa so nas pred ciljem že kar preveč polagali in ne vem, zakaj nismo skrajšali jader.

Po cilju smo pospravili glavno jadro in potem s polovico genove in s tridesetimi vozli burje v krmo odjadrali proti Izoli. Veseli smo bili živahnega in dobrega jadranja na regati in to proslavili s potico, po prihodu v marino v Izoli pa doživeli hladen tuš. Na internetu, ko sem iskal rezultate Barcolane, sem videl, da so nam regato razveljavili že po prihodu v cilj.

Regatni odbor je regato najprej skrajšal in cilj prestavil na tretjo bojo pri Miramaru (te informacije mi na radijski postaji nismo slišali), potem pa opoldne regato odpovedal za jadrnice pod dvanajst metrov in razveljavil rezultate tudi tistim, ki smo bili do takrat že skozi cilj pri Miramaru. Med temi “osmoljenci” smo bili žal tudi mi. Rezultati daljših bark, ki so v cilj prišle za nami, so obveljali ??

Razočarani smo bili nad odločitvijo organizatorja, saj so bile razmere na regatnem polju sicer zahtevne, a obvladljive in nevarne le za tiste, ki so pretiravali z jadri, ali pa so regatirali z barkami, ki so bolj primerne za manjša jezera.

Vseeno nam bo v mislih ostal spomin na lep, vetroven, živahen in pester jadralski dan preživet v Tržaškem zalivu.