Kvarnerski in severno-dalmatinski otoki

V petek smo se ob Lošinju za kopanje ustavili v zalivčku pred Čikatom, med postankom pa sem dopoldne po telefonu v kamp v Čikatu in v marino v Malem Lošinju povprašal po serviserju za hladilnike. Iz marine so mi posredovali kontakt mojstra, s katerim sem se presenetljivo na hitro lahko dogovoril za popravilo hladilnika.

Dvignili smo sidro in odpluli nazaj v zaliv in do marine v Malem Lošinju, kjer si je mojster na Skokico najprej prišel ogledati, kaj je potrebno narediti, čez nekaj časa pa se je vrnil z opremo za varjenje, s črpalko, merilnimi napravami in s plinsko jeklenko. Mojster je potem najprej zavaril odlomljeno bakreno cevko, nato spojil kompresor in izparilnik, izčrpal preostali plin iz sistema in na koncu vse skupaj napolnil z novim utekočinjenim hladilnim plinom. Popravilo sicer ni bilo poceni, a opravljeno je bilo hitro in hladilnik zdaj deluje :).

Popoldne se je zbudil veter in z maestralom smo z Lošinja mimo Ilovika odjadrali do Silbe, kjer nam je pred nočjo ostalo ravno še dovolj časa za plavanje, sprehod in tek po severnem delu otoka.

 

Po mirni noči v zavetrnem zalivu na severozahodu otoka smo se premaknili do pomola pod vasjo in se sprehodli po naselju ter spotoma nabavili še nekaj sveže hrane.

Burja se je dopoldne nekoliko okrepila in nas pospremila večino poti do Suska, pred otokom pa je burjo zamenjal maestral. Mivkaste plaže na otoku so idealne za mlade družine in majhne otroke, medtem pa sem se v miru barke sam lahko posvetil službenim zadevam in video konferenci.

Razpoloženje na barki je te dni motil nek trebušni virus, ki je z razmikom po pol dneva postopoma po starosti napadel vse člane posadke in na mojo srečo spotoma že toliko oslabel, da se je pri meni končalo brez bruhanja, temveč le z vročino in glavobolom.

V nedeljo smo dopoldne v popolnem brezvetrju s Suska odpluli do bližnjega otoka Unije in pred svetinikom spustili sidro za plavalni premor. Počakali smo na napovedani južni veter in ko je le ta začel kodrati morje, smo dvignili sidro ter razpeli jadra. Jugo je bil bolj len, zato je bilo leno tudi naše jadranje, a počasi smo se popoldne vendarle približevali Istri. Na drugi polovici poti čez Kvarner smo jadrom dodali pomoč motorja, da smo še pred večerom prišli do Medulina in sidro spustili pri tamkajšnjem kampu.

Otroka sta bila po preboleli virozi že pri polnih močeh za obisk zabaviščnega parka, Uroš in Marinka malo manj, moj tek po polotoku pa je bil prav tako bolj počasen in kratek, hoja nazaj do čolna pa se mi je vlekla.