Pisano vreme ob Istri

Vreme je bilo minule dni ob istrski obali kar pisano. V nedeljo so se po nebu v smeri proti severu sprehajale nevihte, zato smo smo ostali zasidrani pri Puntiželi in se popoldne,

ko smo nadoknadili primankljaj nočnega spanja, sprehodili ob obali, ki so jo v smeri proti Fažani preuredili v obsežno puljsko mestno kopališče.

Jugo je preko noči oslabel, da je bilo spanje mirno, v ponedeljek zjutraj pa se je spet nekoliko okrepil in smo lahko odjadrali proti Rovinju, kjer je moral Tone opraviti covid test za vrnitev v Slovenijo. Ostali smo že cepljeni in nas plačevanje testov in sponzoriranje hrvaškega zdravstva ne zanima več :).

Med postankom v zalivu severno od Rovinja je na obisk s čolnom prišel luški kapitan in se najprej pozanimal, ali smo tam prespali, potem pa me je opozoril, da so za popoldne napovedane nevihte s tramontano in svetoval, naj si izberemo boljše sidrišče. Lepa gesta.

Popoldne smo z jugom “odmetuljčkali” naprej proti severu in spotoma srečevali jadrnice, ki so nam ob obali prihajale nasproti in poskakovale proti nasprotnim valovom in vetru. Nekatere so imele razvita jadra, druge pa so se po valovih mučile z uporabo motorja.

Gledali smo vremenske napovedi in radarsko sliko padavin ter premišljevali, ali bi, glede na za ponoči napovedane nevihte, morda že pred prihodom neviht odjadrali v Slovenijo. Pa se je preko SMS-a oglasil Tomaž in nas povabil na palačinke v Červar. Povprašal sem sojadralce in seveda so bile palačinke zelo vabljive.

Premec Skokice smo obrnili nazaj proti Červarju in po nekaj obratih ostro v veter prijadrali v zaliv, kjer sta nas na čolnu že pričakala Tomaž in Lovro.

Ko je bila barka zasidrana, smo se odpravili v počitniško naselje in se pri Permetovih med pogovorom mastili s palačinkami, ki jih ni pekel Tomaž, temveč njihov najmlajši skakalec, Matic.

Oblaki na nebu so se začeli gostiti, zato smo se kmalu vrnili na Skokico, posadko pa sta za del poti okrepila še Lovro in Matic. Ne samo na obzorju temveč tudi vremenskem radarju na internetu smo videli, da se nam iznad Italije z zahoda bliža serija neviht in prva je nad nas privršala že pred Novigradom.

Najprej sem premišljeval, da bi se pred nevihto skrili v novigradski zaliv, pa nas je nevihta prehitela in sem Skokico raje preusmeril na odprto morje. Oblekli smo si jadralske jakne in vremenu primerno nataknili rešilne jopiče.

Ko je veter presegel 30 vozlov hitrosti, smo pospravili glavno jadro in pustili razvite le še za meter genove, hladni nevihtni veter pa se je medtem za deset minut okrepil nad 40 vozlov. Strele okoli nas so sekale v morje, fantom na krovu pa se je smejalo in sem imel občutek, da uživajo v predstavi, ki nam jo je priredila divja narava.

Prva nevihta je bila za Novigradom mimo, a ji je kmalu sledila druga, ki pa ni bila več tako divja.

Za nevihto smo zavili v Umag in v premoru med plohami opravili hrvaške izstopne formalnosti, po Permetova fanta pa sta se s starši odpeljala nazaj v Červar.

Na poti proti Piranu nas je prešlo še nekaj neviht, ki pa niso prinesle močnejšega vetra temveč močne nalive, strele pa so se sprehajale le med oblaki nad nami. Noč smo prespali v mirnem zavetju izolske marine.

Torek je bil z vremenom bolj prijazen. Po jutranji plohi se je skozi oblake začelo prebijati sonce in dopoldne je po Koprskem zalivu zapihal rahel veter.

Janez je v Izoli dobil obisk svoje mlade družine in vsi skupaj smo potem odjadrali na izlet po Koprskem in Piranskem zalivu. Dopoldansko burjo je kmalu zamenjal maestral in nas od Debelega rtiča mimo Pirana pospremil do Portoroža in nazaj.