Nekaj tednov smo že načrtovali tole naše jadranje, končno spet na Hrvaško, a me je zadnje dni vse bolj skrbelo, ali bomo sploh lahko odjadrali.
Na srečo Hrvati mej za nas še niso zaprli, slovenskim omejitvam pa smo ravno še pravi čas ušli oziroma smo se jimvsaj za nekaj dni izognili.
Popoldne smo se zbrali na Skokici v Izoli in odjadrali v najlepšo “samoosamitev”, stran od slabih novic, groženj in omejitev. Anita, Janja in Darko mi bodo ta teden delali družbo na krovu Skokice in skupaj se bomo potepali med kvarnerskimi otoki. Vreme nam prihodnje dni ne bo najbolj naklonjeno, a najslabše tudi ne bo :).
V Piranskem zalivu je bilo le nekaj rahlih sapic, zato nas je do Umaga poganjal motor. Po obisku pri policaju na mejnem prehodu v Umagu pa je zapihal vzhodnik, s katerim smo potem zvečer in ponoči lepo jadrali ob istrski obali do Rovinja. Pred Rovinjem so nam nasproti prišle plohe in barko smo sredi noči privezali ob carinski pomol, saj nas zjutraj čaka še obisk pri luškem kapitanu, ker njegovega kolega popoldne v Umagu ni bilo več v službi.