Rimini in preko Jadrana

Sobotni postanek v Riminiju se je vsem dobro prilegel. Moji sojadralci so ga izkoristili, nekateri za izlet v San Marino, drugi pa za potep po Riminiju.

Vreme in vzdušje tukaj je še vedno zelo počitniško. Plaže ob italijanski strani Jadrana so neskončne in spremljajo jih številna turistična mesta in naselja. Morje je toplo, le voda je za moj okus preveč kalna, sluzastih meduz pa je v njej vendarle manj kot v Sloveniji.

 

Rimini je turistično in ribiško mesto z nekaj zgodovinskimi stavbami tudi še iz starih rimskih časov.

Tiberijev most.

 

Popoldne smo zapustili živahno marino in odjadrali na preko sto milj dolgo pot čez severni Jadran proti Sloveniji. Prvi del poti nam je pihal severnik, ki za jadranje proti severu sicer ni najbolj ugodna smer vetra, a ga je bilo do večera le za okoli deset vozlov in ni dvignil valov, zato je bilo jadranje v veter čisto znosno. Le smer jadranja ni bila ugodna, saj smo jadrali proti Kvarnerju namesto proti severu Istre.

Zvečer je severnik oslabel, zagnali smo motor in premec Skokice obrnili proti severu. Po sredini Jadrana smo potem ponoči slalomirali med številnimi naftnimi ploščadmi in ladjami.

V drugem delu noči se je veter vrnil, tokrat v obliki zmerne burje, s pomočjo katere smo pot lahko nadaljevali pod jadri, ostro v veter, po sredini Jadrana proti severu. Motor smo ustavili in ušesa so nam bila hvaležna, še posebej pri tistih članih posadke, ki niso dežurali na krovu :).

Sonce nas je zjutraj pozdravilo, ko smo bili že nekje med Rovinjem in delto Pada.

Jadranje smo si popestrili z nekaj filmi z jadralskih poti po svetu, z astronomsko navigacijo, z nekaj teorije o vremenu in varnosti na morju ter s palačinkami, ki smo jih spekli in pozajtrkovali med jadranjem.

Opoldne, ko smo se že bližali severu Istre smo naš položaj določali tudi s pomočjo sekstanta in preverjali, kako točne so številke, ki jih ob naši poziciji na ekranu ploterja prikazuje GPS :).

Popoldne je veter spet obrnil na severnik, jadra smo prestavili na desno stran in odjadrali še zadnjih dvajset milj proti Sloveniji na vzhodu.

Zadnje dni na morju nismo srečali veliko jadrnic, promet na slovenskem morju pa je bil kar živahen.

Sidro smo za krajši postanek spustili pri Strunjanu, ko pa smo se naplavali in pospravili jadra in drugo opremo na barki, smo odpluli še do izolske marine. Prijetno nekajdnevno jadralsko druženje s Petrom, Petrom in Romanom se je s tem končalo, Skokica pa bo imela zdaj nekaj dni počitka pred naslednjo potjo na jug.