Poročila z regat

POROČILA Z REGAT

13.10. – Naša Barkovljanka 2013
V soboto popoldne smo v jadra lovili sapice v Tržaškem zalivu in v sklopu hudo resnih priprav na Barkovljanko vadili jadranje s spinakerjem, zvečer pa smo spustili sidro pred Ankaranom in se pridružili veseli družbi Morjeplovcev na kostanjevem pikniku.

Po nekaj letih, ko sem se s Skokico potepal po tujih morjih, je bila druga nedelja v oktobru tradicionalno spet namenjena “Barcolani”.
Vremenske napovedi za letošnjo Barkovljanko niso obetale vetra pred Trstom, le nekaj sapic je bilo narisanih na vremenskih kartah in na žalost so se tokrat napovedi tudi uresničile.

V jutranjem brezvetrju pred Barkovljami smo kar dobro startali, a nam je v prvih dveh urah po startu uspelo prejadrati komaj dve milji in kazalo je, da bo to spet ena tistih Barkovljank, ko v predpisanem času, tako kot večina drugih bark, ne bomo uspeli prijadrati do cilja. Vseeno smo se trudili po najboljših močeh in v množici jadrnic razpenjali spinaker in se poskušali držati čimbolj v ospredju.

Vetra je bilo sprva zelo malo tudi za velike in lahke regatne jadrnice, da se je celo poznejša zmagovalka Esimit Europa le počasi prebijala mimo nas.

Zmagovalce so nam pred nami kmalu zakrile druge barke, a smo vseskozi uspešno skrbeli, da je bilo za nami več bark kot pred nami. Za razliko od drugih regat, smo tokrat večino poti jadrali s spinakerjem. Opoldne se je zjasnilo in pojavil se je celo maestralček, ki je dajal upanje, da se do večera privlečemo do cilja. Potem pa so se nas usmilili v regatnem odboru in preko radija sporočili, da zaradi brezvetrja skrajšujejo regatno polje in so cilj prestavili k drugi boji pred Debelim rtičem.

Na poti smo imeli v gneči kar nekaj bližnjih srečanj z drugimi barkami, a ker smo vsi jadrali zelo počasi, so Robi, Darko, Luka in Bojan kar z rokami uspeli zaustaviti vse napade in nalete drugih bark, da nam niso uspeli naredili nobene škode.

Mimo ciljnih ladij smo se uspeli priplaziti po približno štirih urah in pol jadranja. Uvrstili smo se na skupno 331. mesto, kar je šibkemu vetru navkljub, celo naša druga najboljša uvrstitev na Barkovljanki doslej. Letos so na Barkovljanki uvedli tudi ločeno razvrstitev za potovalne jadrnice in v tej kategoriji smo se uvrstili na 186. mesto.

Dan smo zaključili z lepim jadranjem nazaj proti Izoli, saj je bil veter na slovenski strani Tržaškega zaliva veliko bolj prijazen, kot na italijanski.

Za zaključek poročila še slika moje zvezdniške posadke tik za tem, ko nas je le nekaj milj pred ciljem (in 100 m po startu) prehitela Esimit Europa :).

7.10. Skipper cup
Skipper cup regate smo se neugodni vremenski napovedi navkljub v soboto vendarle udeležili in se v dežjju ter rahlem vetru po najboljših močeh trudili za čim boljšo uvrstitev.
Posadka je bila nova, saj so se Marinka, Uroš in Borut letos prvič udeležili regate, le s Tomažem sva bila “običajna” posadka, pa vendarle smo jadrali približno tako uspešno kot na drugih letošnjih regatah in se uvrstili nekje na sredini druge polovice nastopajočih bark :). Ko je bil veter skromen, smo jadrali v ozadju, ko je zapihalo malo bolj, smo prehiteli nekaj bark, spotoma pa smo v dežju dodobra oprali tudi vso jadralno opremo.

Vrvi so zdaj spet mehke in pripravljene na Barkovljanko, ki se je bomo udeležili konec tega tedna.

3.9. Pokal Val Navtike

V nedeljo smo precej napredovali in se na regati Val navtike v Izoli prvič letos uspeli uvrstiti nekje v sredino med nastopajočimi. Poleg vse večje uvežbanosti moje posadke nam je nekoliko pomagala tudi sreča, saj smo v šibkem vetru na poti do Kopra jadrali ravno prav počasi, da smo po obratu ujeli jezik nastajajoče burjice, ki nas je pognala proti Izoli in Piranu.

Na naše veselje smo spotoma prehiteli kopico regatnih bark, ki so nedaleč stran obstale v brezveterju.

Večino regate smo prevozili s špinakerjem in tudi to je dobrodejno vplivalo na našo končno uvrstitev.

V nedeljo po regati sem v okviru odprtomorskega tečaja z novo skupino jadralcev iz Izole odjadral proti Visu.

2.9.

Danes smo se na regati za pokal Val navtike trudili, da bi bilo za nami uvrščenih čim več bark in da bi pri jadranju naredili čim manj škode. Pri jadranju smo iz plova v plov napredovali, pri trganju jader pa smo bili prav tako uspešni.

Luknje v naši regatni genovi so postajale iz obrata v obrat večje in v odmorih med plovi nam lukenj ni uspelo sproti zakrpati. V regatnem odboru so se šalili, da so skozi naša jadra lahko videli jambor, na koncu pa se je skozi jadra videlo celo do Pirana.

Ko smo jadro dokončno demolirali, smo za zadnji današnji plov na jambor namestili navadna jadra in se najboljše uvrstili. Seveda je k temu nekaj pripomogel tudi močnejši veter in vse bolj uigrana posadka.

25.5. Rotary regata

Jadralsko druženje z rotarijci je bilo veliko bolj športno, kot sem pričakoval. Veliko je k temu prispevalo vreme oziroma burja, ki nas je ta teden preganjala med Izolo in Tržičem, a slovenski rotarijci so pokazali, da znajo dobro jadrati in regate so bile vseskozi zanimive.

Moja posadka iz Rotary kluba Carniola (Grega, Emil, Rok, Jože, Matjaž in Tomaž) je bila zadnji dan v močnem vetru med nevihtami kar malo preveč pogumna in je izzvala svojega krmarja, da smo tekmovali z večjimi barkami, da pa bi bila Skokica tako hitra kot njene večje tekmice, smo imeli seveda na jamboru razvitih preveč jader. Barka je bila v bočnem vetru hitra kot že dolgo ne, le jader nam do cilja ni uspelo pripeljati v enem kosu.

Pa vendarle smo bili na koncu dovolj hitri, da smo v zadnjem plovu prišli v cilj drugi in skupno med enajstimi barkami osvojili tretje mesto.

Naše veselje bo delil še moj jadrar Rado, ki bo imel spet nekaj dela s krpanjem jader, da jih bomo na naslednji regati spet poskušali trgati :).

Na sliki je genova pol ure za tem, ko se je začela trgati in pol ure pred tem, ko smo jo pred ciljem v Izoli dokončno uspeli prepoloviti.

20.5. Pokal One in Marinada

Veliko smo minuli konec tedna jadrali ob slovenski obali, saj smo se udeležili regat za Pokal One in Marinade.

Na petkovi nočni regati smo v lepem vetru ravno dovolj hitro jadrali med plohami, da smo ostali suhi in se uvrstili na sredino med sodelujočimi jadrnicami.

Na sobotni Marinadi se je pokazalo, da je Skokica z oceansko opremo pretežka za lahek veter, hkrati pa smo bili dovolj neuigrani, da smo uspeli že takoj na začetku strgati spinaker in bili zato še počasnejši.

V nedeljo smo v dežju nekaj časa čakali na veter, potem pa je pred Izolo vendarle malo bolj zapihalo in popoldne je Skokica veliko manj zaostajala za lahkimi regatnimi barkami s črnimi jadri. Moji posadki je trodnevna vaja koristila in obrati so bili vse hitreje izvedeni, le krmar ga je na startih lomil, da smo praviloma vedno startali kot zadnji, a smo potem v teku regate prehiteli nekaj bark in bili iz plova v plov višje uvrščeni.

Na koncu smo se prebili celo do desetega mesta v skupni uvrstitvi, a resnici na ljubo moram zapisati, da so k temu precej pripomogle tudi posadke nekaterih drugih jadrnic, ki so v dežju obupale, ali pa na krovu niso imele dovolj močnih jader, ki bi zdržala dvajset vozlov juga.

Naša jadra so bila dovolj močna za nedeljski veter in veselili smo se pokala za zmago v svoji kategoriji.

6.5.2013 Pokal Izole

Skokico smo pretekli teden spet uspešno splovili in na njej z družino in prijatelji preživeli nekaj počitniških dni ob istrski obali ter vmes zmontirali še nekaj opreme na jamboru, za kar mi je v ladjedelnici zmanjkalo časa. Barka je skoraj prenovljena, potrebno je preurediti predvsem samo še elekrtiko, za kar upam, da si bo Joško kmalu vzel dovolj časa.

Lepo je bilo po dolgem času preživeti nekaj dni pod jadri, za nameček pa smo se v nedeljo udeležili še regate za pokal Izole.

Lep dan z lepim vetrom je bil na morju med Izolo in Koprom, nam pa se je poznal štiriletni premor od zadnje regate in manjkal vsaj en par rok. Zaradi nerodnega krmarjenja in počasnih obratov smo trgali jadra in se nato prevelik del tekmovanja ukvarjali z menjavanjem in krpanjem raztrganih jader. V cilj smo sicer prijadrali med zadnjimi, a vemo, da bom z nekaj vaje boljši.

17.11.2009.

Regata Jabuka

Pa smo jo videli na lastne oči, Jabuko, vulkanski otoček sredi Jadranskega morja.

Pet dni smo preživeli na morju in prejadrali nekaj sto milj, da smo prišli do tja.

Naš tokratni izlet na Hrvaško se ni najbolj prijetno začel. V Umagu smo v sredo popoldne ob prijavi prehoda čez mejo naleteli na prenapihnjenega mejnega policaja, ki je hotel “rešiti” svetovni mir in se ni mogel sprijazniti s tem, da naša končna destinacija ni Umag, temveč Dalmacija in regata Jabuka. Na vsak način je zahteval, da opravimo vse postopke še na lučki kapetaniji in nas pred tem ni hotel spustiti naprej. Težava je bila v tem, da so luški kapitani popoldne že zapustili kapitanijo in odšli na zimsko spanje in bi na njihovo vrnitev morali počakati do dopoldneva naslednjega dne. Ker bi to ogrozilo naše načrte s štartom na regati Jabuka, nismo hoteli čakati in smo zato želeli luške formalnosti opraviti v Puli, kjer je dežurni mejni prehod, ali pa se vrniti domov. A policaj nas ni spustil ne naprej, ne nazaj. Grozil mi je s prisilnim pridržanjem in podrobno kontrolo barke. Ko je nato med pregledom barke naletel na spečega Darka, je začel groziti še s tem, da bo dal poklicati policijske pse za odkrivanje mamil.

Kakorkoli že, po skoraj dveh urah nesmiselne torture in po tem, ko carinik pri njegovih grožnjah ni hotel sodelovati, nam je policaj vendarle potrdil papirje za izhod iz Hrvaške in vrnitev v Slovenijo. Seveda se nismo vrnili domov, temveč smo sredi noči v Puli brez težav hitro opravili vse mejne formalnosti.

Tokratno jadranje sem spotoma izkoristil še za vadbo jadranja v bolj hladnem vremenu in preizkus nove opreme, ki jo na Skokico nameščam za daljša oceanska popotovanja prihodnje leto. Z Robijem sva namestila in usposobila nov vetrni generator in kaže, da v prihodnje na barki ne bodo potrebne električne redukcije in delovanje motorja samo za to, da bi se napolnili akumulatorji. Nova Pelaičeva težka genova je uspešno opravila test, EPIRB-a in novih avtomatskih rešilnih jopičev na srečo nismo rabili, le novi mali Garminov navtični ploter še ne deluje tako, kot bi si želel, življenska doba mojega starega navtičnega računalnika pa se žal počasi zaključuje.

Naša pot do Vodic je minila v lahkotnem jadranju mimo Suska, Premude, Škarde, Ista, Molata in ob Dugem otoku, kjer smo v Saliju prenočili. V petek zjutraj smo si ogledali nasedlega Marka Pola, popoldne pa smo Izi, Darko, Robi, Dimitrij in M. prijadrali v Vodice in se prijavili na regato. Pridružil se nam je še Frenk, ki se je tja pripeljal z avtom, Bojan pa je zaradi bolezni žal ostal doma. Pred nočnim startom regate so nam na barko namestili tudi satelitski sledilec (tracker), s pomočjo katerega je bilo mogoče preko interneta v živo vseskozi spremljati našo pozicijo (http://www.geotrag.com/regata-jabuka-2009#) in kjer je mogoče videti našo pot (in seveda poti večine bark, ki so sodelovale na regati). Počutili smo se, kot bi bili na Volvo Ocean Race.

Ob enajstih zvečer ja v zrak poletela raketa in regata se je za 74 sodelujočih posadk jadrnic začela. Žal je bilo prvih nekaj ur vetra med otoki pred Vodicami zelo malo in le počasi smo se med množico navigacijskih luči pomikali proti Komorici in odprtemu morju. V prvem delu regate smo razmeroma uspešno lovili sapice in pri otočku Komorica je bilo na prvi kontrolni točki za nami videti več lučk, kot pred nami.

Veter se je proti jutru vendarle začel krepiti in iz severovzhodnika se je postopoma obračal proti jugu. Spinaker je najprej zamenjala lahko genova in nato še nova težka genova. Nekaj ur pred Jabuko je veter začel pihati z jugozahoda, zato smo morali jadrati ostro v veter in križariti. Žal mi je bilo, da smo v drugem delu noči z bočnim vetrom jadrali direktno proti Jabuki, namesto da bi šli bolj levo in nabirali višino, a napovedan je bil jugovzhodnik in zato sem se odločil za direktno smer. Po regati je lahko biti pameten.

Ponoči za nas v šibkem vetru ni bilo veliko dela – glej sliko :), zjutraj pa je iz morja začel vzhajati naš mali otoček in se je iz ure v uro večal. Ker se nam je pot do Jabuke zdela dolga, je Izi predlagal, da v morje vržemo jabolko, jadramo okoli njega in regatnemu odboru sporočimo, da smo jadrali mimo jabuke. No, športni duh je vendarle prevladal med posadko in še pred poldnevom smo kot sedeminštirideseti zakrožili okoli prave Jabolke.

Dvignili smo spinaker in pot proti Vodicam je postala bolj udobna in zaradi jadranja z vetrom veliko toplejša. Do Jabuke sem še zdržal za krmilom brez spanja, potem pa me je “zvilo” in za nekaj časa sem prostor ob krmilnem kolesu predal drugim. Drugi del regate smo imeli nekakšno interno regato s še nekaj podobno hitrimi jadrnicami v okolici in se medsebojno prehitevali. Pri tem smo skušali izkoristiti vse možne pripomočke in nastavitve, da bi bili še malo hitrejši.

Veter nas vse do cilja ni zapustil in kmalu po sončnem zahodu smo prečkali ciljno črto v Vodicah.

Uvrstili smo se na 46. mesto. Po moji oceni smo jadrali dobro in tudi uživali v regati.

Po regati in palačinkah mi je pol posadke pobegnilo domov, Robi in Dimitrij pa sta z menoj odjadrala še nazaj proti Izoli.


18.10. Zaključna regata

Ojoj, na zaključni regati nam pa zares ni šlo.

Potem, ko smo imeli zadnjih nekaj regat srečo z vetrom in smo jih tudi lepo odjadrali, se tokrat v slabotnem vetru Piranskega zaliva nismo najbolje znašli.

Skokičin krmar je imel enega svojih “najboljših” regatnih dni in je uspel najti večino brezvetrnih lukenj, iz katerih smo potem zgolj nemočno opazovali druge barke kako jadrajo, medtem ko so naša jadra prepogosto prazna žalostno visela z jambora.

No ja, vsaj prvi del regate niti ni bil tako slab in smo prvi trikotnik odjadrali skorajda v redu, v drugem delu, ko je veter še bolj oslabel, pa sem se prevečkrat napačno odločil in …

… in za nami je na koncu ostalo le še nekaj manjših bark.

Fantje (Bojan, Samo, Robi in Uroš) so me med regato tolažili, da imamo čisto v redu taktiko: “Najprej spustimo vse naprej, potem pa smo veseli, ko jih nekaj spet prehitimo. Pa še bolj prijetno toplo je tukaj, kjer nič ne piha”.

Vendar je bilo tovrstnih postankov med regato preveč in zvečer mi je bilo kar malo nerodno priti na razglasitev po taktično tako “odlično” odjadrani regati. Uvrstili smo se na 28. mesto.

V skupni razvrstitvi Pokala Slovenije 2009 pa je pogled na končno lestvico vendarle precej lepši, saj smo se uvrstili na 17. mesto. Večina regat je bila odjadranih v močnejšem vetru, kar nam veliko bolj ustreza. Skokica je pač grajena za močnejši veter in seveda pa ima tudi posadka Skokice veliko več izkušenj z močnim vetrom.

Še posebej pa smo lahko ponosni na osvojeno 1 mesto v razredu Bravo v skupni razvrstitvi Slovenskega Pokala.

Barcolana (Barkovljanka) 2009

Ni nam uspelo zmagati. To so za nas naredili fantje na Maxi Jeni. Za nas “nekoliko” prehitrih je bilo še 340 drugih bark, a ker smo tudi mi jadrali dobro in po svojih najboljših močeh, smo za seboj pustili preko tisoč štiristo drugih jadrnic.

Kot že nekajkrat doslej, smo se tudi tokrat dolge minute mukoma prebijali iz jutranjega brezvetrja na štartu.

Proti poldnevu se je do Trsta potihoma priplazil rahel maestral in nam dal nekaj upanja, da dan za jadranje tokrat ne bo prekratek in pot do cilja predolga.

Skokica je vajena močnega vetra, vetrič v Tržaškem zalivu pa nas je skupaj s sončnimi žarki “le” prijazno božal po licih in počasi gnal proti prvi boji. Zjutraj, ko smo bili na poti proti startu, so pred Debelim Rtičem ravno nameščali prvo bojo. Njen položaj sem vnesel v GPS, in to nam je pomagalo, da smo vseskozi vedeli, kam moramo jadrati, saj boje v množici jadrnic sicer nismo videli (razen malo pred obratom).

Maestral je popoldne postal še prijaznejši in brez večje panike nam je v gozdu jadrnic uspelo obrniti mimo vseh oznak na regatnem polju. Trening pred Barkovljanko nam je koristil in špinaker nam tokrat ni delal težav.

Po šestih letih in nekaj neuspelih poskusih smo Izi, Bojan, Jelko, Frenk, Uroš in Miran končno spet uspeli prijadrati do cilja Barkovljanke.

Pogled na cilj od blizu je bil lep 🙂

Uživali smo v lepem jadranju, lepem dnevu in lepem pogledu na množico jadrnic v okolici. Uvrstili smo se na 342. mesto, kar je naša druga najboljša uvrstitev na Barcolani. Za dosego našega novega rekorda bomo potrebovali več vetra.

Na Barkovljanko se bomo nekoč v prihodnosti še vrnili, v prihodnjih dveh letih, pa bomo jadrali drugje.

Prihodnji teden bo v Portorožu zaključna regata letošnjega Pokala Slovenije in upam, da bo moja posadka uspela zadržati izvrstno formo 🙂

27.9. Regata IBS

Kar devet nas je jadralo tokrat na regati ob izolskem navtičnem sejmu (Jelko, Bojan, Uroš, Frenk, Aljaž, Zlata, Anja, Jon in M.) in burja je poskrbela, da je bilo med jadranjem za vse dovolj dela. Med dvigovanjem in spuščanjem špinakerja sem imel celo občutek, da bi nam prav prišel še kakšen par rok in morda še rezervni krmar 🙂

V bistvu smo jadrali še kar uspešno in se uvrstili na 18. mesto v odprtem razredu, kar je ravno še v prvi polovici sodelujočih posadk..

Jadranje v veter nam je šlo tokrat precej bolje kot jadranje z vetrom, za špinaker pa nam manjka treninga, zato je zamotan špinaker pri dvigovanju skorajda že postal naš prepoznavni znak.

Za popestritev je tokrat poskrbela posadka Ošpice, s katero smo se dajali skozi celotno regato. Proti vetru smo jih “šibali” mi, z vetrom so bili oni bolj uigrani in so nas prehitevali. Na koncu so nam žal za malo pobegnili.

Upam, da nam bo v času do Barcolane uspelo najti kakšen dan za skupni trening jadranja.

Zlata me je po regati oštela, da sem preveč kričal in se grdo obnašal do sojadralcev. Morda ima prav.  Opravičil se bom (morda) ob naslednji priložnosti. Res je, da tudi sam potrebujem več vaje pri regatnem jadranju z večjo posadko, ko morajo biti vsa opravila z jadri narejena bistveno hitreje kot sicer.

7.9. Šavrinska regata

Vesel sem bil Izijevega obvestila, da je zaradi premočnega vetra sobotna Šavrinska regata prestavljena na nedeljo. Čez Šavrinsko regato sem zaradi skakalnih obveznosti predhodno že naredil križ, zato sem moral na hitro nabrati ekipo. Pri tem sem bil kar uspešen, saj so se mi v nedeljo v Izoli pridružili Grega, Aljaž, Robi in Lidija.

Na poti do starta regate v Piranu smo v močni burji preizkušali, s kako skrajšanimi jadri bomo morali jadrati na regati. Malo me je bilo strah, da bo organizator zaradi premočnega vetra še enkrat odpovedal regato, a so bili moji strahovi odveč in skupaj z nekaj deset športno razpoloženimi posadkami smo se hitro podali v boj z vetrom, valovi in časom.

Uživali smo v športnem jadranju in neusmiljenih sunkih vetra, ki so Skokico nagibali kot za šalo. Ko nas je eden od sunkov vetra popolnoma položil in smo kot nogavice viseli z ograje, je Aljaž, potem ko se je pobral, vprašal: “Ej, a čm mal popustit glavnga”. “Pa dej, če se ti zdi, da smo preveč nagnjeni”, sem mu zaklical nazaj. Jadro je Aljaž nato popustil in Skokica se je pobrala iz morja. Še nekaj časa smo se potem smejali temu dogodku.

Burja jadrom žal ni prizanašala, tako na drugih barkah, kot tudi ni na Skokici. Med regato imaš v žaru borbe ponavadi razpetih več jader, kot je to pametno in ti je potem žal, ko vidiš luknje v jadrih. Na srečo sem imel tokrat s seboj na barki vsa jadra in smo jih po vsakem plovu menjali. Nekaj smo jih nato sproti zakrpali, nekatera pa bodo obiskala jadrarja.

Odjadrali smo vsa tri jadranja in ker je nekaj hitrejših posadk med regato odstopilo, smo se skupno uvrstili celo na deveto mesto, kar je naša do sedaj najboljša uvrstitev v Slovenskem pokalu. Bolj kot piha, bolje smo uvrščeni 🙂 Skokica je navajena močnega vetra in tudi moja posadka pa je bila tokrat izkušena, oceanska.

Rezultati: http://www.jadralni-klub.si/regate/index.php?page_id=114

6.6. Regata Izola cup

Po nekajtedenskem premoru smo se danes pred Izolo udeležili tretje v nizu regat za Pokal Slovenije. Tokrat je bila na vrsti regata kluba MIPC za Pokal Izole.

Vetra je bilo končno dovolj tudi za Skokico, tako, da smo z Barbaro, Samom in Jelkom uživali v lepem športnem jadranju. Res nas ni bilo veliko na barki, a potrudili smo se tako zelo dobro, da smo se po dolgem času uvrstili celo v prvo polovico jadrnic in za seboj pustili vrsto regatnih bark, za katere je bil jugo s sunki preko 30 vozlov danes premočan in jih je zaradi prevelikih jader pogosto polagal na bok. Ker nas na barki ni bilo veliko, smo  za vsak slučaj jadrali s skrajšanimi jadri, a so bile roke in mišice mojih sojadralcev vseeno na hudi preizkušnji, ko smo jadra prilagajali sunkom vetra. Predvsem Sama in Jelča bodo boleče mišice jutri verjetno spomnile na vrtenje vitlov in vlečenje vrvi, Barbara pa ima za seboj toliko športne vadbe, da pri njej posledic verjetno ne bo 🙂

V svojem razredu smo po “ogorčenem boju” s Sinkopo osvojili prvo mesto in domov odnesli pokal.

Rezultati: http://www.mipc.si/ic09/ropen.html

V skupni uvrstitvi pokala Slovenije smo se prebili že na 14. mesto, v svojem razredu pa utrdili v vodstvu. Po lestvici  skupne razvrstitve smo napredovali tudi zato, ker je nekaj posadk izpustilo to regato in so zato dobili pribitek točk. Podobno bomo šli v prihodnjih mesecih po lestvici navzdol tudi mi, saj se zaradi službenih obveznosti jeseni žal ne bom mogel udeležiti večine preostalih regat za Pokal Slovenije.

10.5. Regata One Victory

Vetra na regati One Victory ni bilo veliko, a  se nam je na regati vseeno veliko dogajalo in smo preživeli pester dan na slovenskem morju. Da nam med regato ni bilo dolgčas so v prvem plovu poskrbeli predvsem tisti člani moje posadke, ki v Izolo niso prišli. V drugem plovu pa je za dogajanje poskrbela kar Skokica sama.

Pa pojdimo po vrsti. Zvečer pred regato mi je udeležbo odpovedala polovica posadke in smo se zjutraj v Izoli zbrali le Jelko, Frenk, Robi in Miran. V lahkem vetrcu smo se trudili po svojih močeh in občudovali regatne barke, kako brzijo mimo nas. V nekaj obratih smo skorajda do popolnosti izpilili tehniko menjave in zategovanja jader, tako, da smo prišli do ugotovitve, da  smo idealni in da je za Skokico 4 optimalno število posadke. Morda smo ob tem spregledali, da je bilo vetra malo, a med regato do Kopra in nazaj nam je šlo kar dobro, dokler …

… dokler  na povratku proti Izoli krmar ni zaslišal klica narave in začasno priklopil avtopilota. Med kratko odsotnostjo krmarja je avtopilotu uspelo odjadrati v brezvetrje in poklopiti jadra. Za reševanje smo potem porabili toliko časa, da smo v cilj  pred Izolo prišli med zadnjimi. Za slabšo uvrstitev v prvem plovu je bil torej kriv izključno in samo avtopilot 🙂

V drugem plovu smo kar dobro štartali in za razliko od ostali bark ubrali taktiko jadrati na odprto morje, kjer je bilo malo več vetra. Ta taktika se nam je v nadaljevanju izkazala za odlično, takorekoč odrešilno. Hitro smo se oddaljili od večine bark, ki so lovile sapice ob obali, ko pa smo nabrali dovolj višine in hoteli obrniti proti Piranu, je poslušnost odpovedalo krmilo. Volan se je vrtel v prazno in Skokica je nadaljevala pot proti Italiji.

Škrtanje v krmilnem mehanizmu sem poslušal že nekaj zadnjih tednov in sem razmišljal, da bi pogledal, kaj je narobe, a sem s popravilom odlašal, dokler sedaj ni bilo prepozno.

Seveda smo najprej ugotovili, da smo zjutraj, ko smo pred regato praznili in lajšali barko, skupaj z ostalo ropotijo na obalo odložili tudi pomožno krmilno ročico in tudi vsa sidra. Brez možnosti krmarjenja smo bili prepuščeni vetru in morju in ni nam preostalo drugega, kot da se takoj lotimo popravila. Tokrat sem imel srečo, da smo bili dovolj daleč od obale in da sta bila na barki kar dva izkušena “mehanikarja”, ki sta vedela kaj storiti, da bomo vsaj zasilno lahko uporabljali krmilo. Večina vijakov je bila zaradi korozije zelo trdoživa, a po dobri uri nam je (tudi s pomočjo indijanskih metod in uporabe tomahavka) uspelo razstaviti krmilni mehanizem in zobnike začasno postaviti tako, da smo se lahko varno vrnili v marino. Tu smo nato do konca razstavili krmilni mehanizem. Zamenjati bo potrebno ležaje, ki jih je uničila morska voda.

19.4. Regata JK Veter

Vse se enkrat zgodi prvič, tudi nam se je tokrat na regati JK Veter. Zgrešili smo namreč štartno linijo, no jo, vsaj v prvem poskusu. V bližini štartne barke je bilo kar nekaj regatnih boj in mi smo si za štart pač izbrali napačno ter smo se zato morali vrniti do “ta prave” štartne linije. No sojadralci so me kmalu opozorili, da si napačne štartne linije nismo izbrali mi, temveč jaz in da zato zavračajo skupinsko krivdo, pa jim priporočam, da si preberejo spodnjo napoved regate :).

V nadaljevanju regate smo potem jadrali nekako v skladu z našimi sposobnostmi in našimi navadami: krmar je vedno prezgodaj obrnil barko, ko posadka še ni bila pripravljena in smo zato genovo trgali na križih jambora, vitli so bili slabo podmazani in so se le počasi vrteli, že v drugem poskusu nam je uspelo zamotati in zavozljati špinaker, da ga potem do konca regate nismo več uporabljali, puščice so letele po zraku med posadko in krmarjem, sredi regate nas je prehitel “izdajalec” Izi v svoji novi posadki, a na koncu smo vendarle našli cilj pred Izolo in tokrat organizatorji regate niso pobirali ciljnih boj neposredno za nami.

Na morju med Izolo in Koprom smo preživeli lep dan in vetra je bilo dovolj, da smo se lahko najadrali.

Po prihodu v marino smo potrebovali skoraj toliko časa kot za regato, da smo razvozljali vse vrvi, zalepili jadra ter pospravili vso ostalo opremo.

Naša Barcolana 2008

Na Barkovljanki letos žal nismo prišli pravočasno do cilja. Naredili smo skorajda vse za zmago, a smo imeli na koncu premalo vetra, prenizek jambor in premajhna jadra 🙂 V za regato določenem času je zaradi brezvetrja do cilja prijadrala manj kot desetina sodelujočih jadrnic. Pol ure pred iztekom časa smo bili od cilja oddaljeni le še slabo miljo, toda odrešilnega vetra ni bilo. Občutek sem imel, da smo dobro jadrali, vseskozi razmeroma uspešno lovili sapice, vendar sem moral na koncu “na dosegu” cilja razočaran zagnati motor in v Izolo smo se vrnili brez uvrstitve, a tokrat z nepoškodovano barko.

Spodaj je nekaj utrinkov z letošnje Barcolane:

Z Urošem sva namestila sklopljiv propeler in očistila podvodni del barke. Pred odhodom smo na pomol razložili večino nepotrebne opreme in krame.

Pravočasno smo bili na startu in startali med prvimi.

Med regato smo bili samo enkrat “resno” ogroženi, ko nas je napadla manjša italijanska jadrnica. A moja posadka je bila na “napad” pripravljena in je italijane odrinila. Izi se je v skladu s pregovorom: “Napad je najboljša obramba”, celo oborožil s sendvičem, s katerim je napadel naše napadalce. Sendvič je bil bogato namazan z majonezo, zato je bila potem tudi italijanska barka bogato namazana z majonezo. Jadralka s sosednje barke se je nato čudila: “Ma, che cosa e questa roba!!!!!????????” in zmajevala z glavo. Ko je še nekajkrat vprašala, kaj je to, smo ji povedali, da je to majoneza, potem pa se nismo mogli več zadržati in smo se od krohota začeli valjati po palubi.

Napad je bil uspešno odbit, barka je ostala cela in Italijani so zaostali za nami.

Resnici na ljubo, Izi Italijanov ni hotel napasti s sendvičem. Iz rok mu ga je po nesreči izbil Uroš, tako, da je padel na sosednjo barko in se razmazal po njihovi palubi.

Za nami je bilo veliko več jadrnic, kot pred nami.

Na koncu pa smo si cilj lahko le od razmeroma blizu ogledali in se brez uvrstitve vrnili v Izolo.

22.9.

Včeraj smo se udeležili regate v okviru Izolskega navtičnega sejma. Ker so najboljšim namenili tudi denarne nagrade, je bila udeležba tokrat številnejša in veliko je bilo na regati tekmovalnih bark. Zmagala je Maxi Jena, mi pa smo se borili po svojih močeh in se uvrstili v zadnjo četrtino. Predvsem pri postavljanju in pospravljanju spinakerja imamo še veliko časovnih rezerv. Ker nam primankuje časa za vadbo, bomo tehnični trening morali nadomestiti z “avtogenim treningom” :), kar se telesne pripravljenosti tiče, pa še vedno čakamo na program prof. Grosa.

Prilagam še nekaj slik z regate. Zvezdniške trenutke smo doživeli sredi regate, ko je bila nekaj sekund za nami tudi Maxi Jena (ki nas je tedaj prehitela za en krog).

7.9.

V petek smo našli nekaj časa za jadranje in trening obratov, v soboto pa smo tekmovali na Šavrinski regati. Tokrat je bilo vetra večinoma dovolj tudi za našo barko in na koncu smo bili veliko bolj zadovoljni kot pred dvema tednoma. Res, da smo v cilj posameznih plovov prihajali v drugi polovici, a napredek je bil opazen, in prehiteli smo kar nekaj jadrnic. Če nam je en dan treninga toliko koristil, kako bo šele, ko bomo večkrat skupaj jadrali. Upam le, da Barkolana ne bo prišla prehitro.

Verjetno bomo morali, poleg tehnične vadbe, več pozornosti posvetiti tudi telesni pripravi (predvsem hitrosti in specialni vzdržljivosti), zato bomo prof. Grosa prosili, da pripravi načrt vadbe in organizira nekaj skupnih treningov. Opažam tudi, da bo potrebno predvsem mlajše mladince pred naslednjo regato poslati v karanteno.

Tokrat nam je med regato ostalo nekaj časa tudi za slikanje. Iz pogleda nazaj se nazorno vidi, da smo veliko bark toliko prehiteli, da se jih skorajda ne vidi več 🙂

Rezultati

29.8.

Na “korespondenčni elektronski seji” smo do potankosti analizirali naše jadranje na izolski regati. Skokico smo skorajda popolnoma “razšraufali”, veliko manj pa je bilo besed o našem jadranju. Med vrsticami pa je bilo vendarle čutiti spoznanje, da nam nekaj vadbe morda lahko koristi. Zato bomo prihodnji teden tudi malo potrenirali, Šavrinsko regato prihodnjo soboto pa izkoristili za test naše trenutne forme 🙂

25.8.

Konec tedna smo se udeležili Valove jadralske regate pred Izolo in nismo ravno blesteli. Skokica je z nižjim oceanskim jamborom sedaj v šibkejših vetrovih bolj počasna, Ugotovili pa smo tudi, da nam triletni regatni premor ni koristil in da smo zelo veliko pozabili. Tako kot drugod pri športu, bo tudi pri našem jadranju potrebne “nekaj” vadbe, da bomo po regati z večjim veseljem pogledali na rezultatsko listo. Upam, da bo moji regatni posadki uspelo najti kaj več časa za jadralske treninge. Barcolana je že čez dober mesec.