• Arhiv prispevkov

Via Inmarsat:

14.4. Jadranje okoli juga Tasmanije je kar zivahno, vreme pa pestro. Vceraj sem izbral Surprise bay, da bi v njem prevedrili napovedano hladno fronto, pa je ta zvecer v zaliv privrsala z nalivom in s 40 vozli juznega vetra. Seveda smo morali pobegniti iz zaliva v noc na oceanske valove. Cez 3 ure smo nasli boljsi zaliv in v njem mirno prebili noc. Danes jadramo skozi plohe in se skusamo mimo JZ rta prebiti do zaliva Port Davies.

Zima 2016/17 – Od Sydney-a do Hobarta

1.1.
Po ognjemetu in palačinkah smo se vrnili v marino in barko za naslednjih nekaj mesecev privezali ob pomol. Proti jutru se je potem ulilo z neba in ni nehalo deževati do večera.

Bojan, Manca, Tomaž in Luka so zjutraj odšli na sprehod do Hobarta, popoldne pa so se vrnili na barko mokri kot miši.
Moj dan je minil ob brkljanju po barki in pospravljanju opreme, saj s Tomažem že jutri navsezgodaj zjutraj začneva z dolgim potovanjem proti domu.
31.12.
Zapluli smo v novo leto, tokrat prvič dobesedno, prvič na južni polobli, prvič v toplejšem letnem času in deset ur prej, kot sem bil navajen do zdaj.Z barko smo se zapeljali v zaliv pred Hobartom, spustili sidro in novoletni ognjemet opazovali na morju takorekoč iz prve vrste.Pred novim letom nam je Luka pripravil okusno ribjo večerjo, po novem letu pa so sledile še palačinke.


Zadnji dan leta smo preživeli v zalivih med otoki južne Tasmanije in spotoma pokrpali in pospravili jadra, saj imamo jadranja za leto 2016 zares dovolj 🙂

 

30.12.
Oblaki so se zjutraj razkadili in toplo sonce nas je spomnilo, kateri letni čas je zdaj na južni polobli.
Lep dan smo preživeli pod jadri na mirnem morju med otoki južno od Hobarta.

Ob odhodu iz marine smo končno lahko videli, da so v zaledju Hobarta kar visoki hribi.

 

Ob prihodu pred dvema dnevoma sem se v vlažnem in hladnem vremenu spraševal, kaj je tako lepega na jugu Tasmanije, da tako zelo privlači avstralske jadralce, da se v teh mesecih množično selijo na jug, danes pa je bilo moje razpoloženje čisto drugačno in užival sem v lepotah zelenih otokov, razvejanih zalivov in kot na jezeru gladkega morja, po katerem je Skokica pod jadri skorajda letela.

Za čez noč smo barko privezali na eno od boj v zalivu na severu otoka Bruny.

 

29.12.
Priobalnemu brezvetrju smo se skušali izviti tako, da smo barko usmerili malo dlje na odprto in ponoči je potem vendarle zapihalo iz prave, vzhodne smeri, da smo lahko ugasnili motor. Megla je postala tako gosta, da se je videlo le malo naprej od navigacijskih luči na premcu.

 

Čez dan se je veter še okrepil in z njim valovi. Petindvajset vozlov severovzhodnika nas je hitro gnalo proti jugu.

Neprestano je kapljalo z neba, le megla se je na srečo razredčila, da smo lahko videli vsaj nekaj sto metrov okoli barke.

 

Sredi dneva smo prečkali jadralske poti jadrnic z regate Sydney to Hobart in se potem tudi mi usmerili za njimi proti jugozahodu. Dvajset najhitrejših regatnih bark je že bilo v cilju, mi pa smo potem zadnjih osemdeset milj regatirali z barkami, ki so uvrščene nekje med tridesetim in petinštiridestim mestom.

Seveda so bile te barke hitrejše od nas, a se nismo dali. Jadrali smo skorajda, kot bi bili tudi sami na regati, le spinakerja si nisem upal dvigniti na jambor.
Jadrnice so se od zadaj pojavile iz megle, se nam počasi približevale, nas prehitele in v pol ure izginile v meglo pred nami.


Petinštirideset milj pred Hobartom se je v megli pred nami pokazal otok Tasman s svojimi znamenitimi skalnatimi orglami, ki pa smo jih mi zaradi meglenega temačnega vremena lahko občudovali le v črn-obeli tehniki.

Tudi sicer, ko sem pogledal fotografije zadnjih treh dni, se mi zdi, da so vse posnete kot v starih časih, v 99 odtenkih sive barve 🙂

Za Tasmanom smo zavili desno proti severu, proti Hobartu. Tu je bil veter bolj s strani in regatne barke so večinoma pospravile genakerje in smo se lahko bolj enakovredno kosali z njimi, saj so nas na zadnjih 30 miljah prehitele le še tri barke, zadnja med njimi je bila Dekadence tik pred Hobartom.

Skokico smo privezali v marini Derwentskega jadrdalskega kluba in po treh dneh vlažnega in hladnega vremena se je zelo prilegel topel tuš. Ne dogaja se mi pogosto, a oceanski valovi zadnjih dveh dni so mi ostali v nogah da se mi je v marini majal pomol pod nogami in prav tako tla v kopalnici.

Zvečer smo se sprehodili po živahnem središču Hobarta in si ogledali najhitrejše regatne jadrnice, še posebej tudi zmagovalno Perpetual Loyal, ki pa smo jo s prijatelji videli tudi že prejšnji mesec v marini v Newcastlu, ko so jo pripravljali za regato.

28.12.
Ponoči se je veter unesel in navsezgodaj zjutraj smo se odpravili na pot proti vzhodni obali Tasmanije.Veter je dopoldne popolnoma izginil, nasprotni tok pa je poskrbel, da smo proti jugovzhodu
pluli zelooo počasi. Pri Swan Islandu se je nad morje spustila gosta megla in pričelo je deževati.
Vremenske napovedi so tukaj tako nezanesljive, da bi bilo povsem vseeno, če jih sploh ne bi gledal. Namesto 15 – 20 vozlov severovzhodnika imamo na morju brezvetrje ali pa veter z juga.

V megli smo na severovzhodu Tasmanije srečali nekaj jadrnic z regate Sydney to Hobart, ki pa za razliko od nas, v šibkem vetru ob jadrih niso uporabljale motorja, zato so ostale za nami.

Severovzhod Tasmanije je skorajda neobljuden, zato tam tudi ni anten mobilne telefonije. Po treh dneh smo zdaj na vzhodu Tasmanije končno spet prišli do interneta in videl sem, da je nekaj najhitrejših regatnih jadrnic prehitelo brezvetrje in so v rekordnem času prišle do Hobarta, večina pa se jih daleč na odprtem morju muči v šibkem vetru, na dežju in velikih valovih.
Poletje na morju okoli Tasmanije sem si vendarle predstavljal drugače. Upam, da bomo letos še videli kaj sonca.

No, vse vendarle ni samo sivo, na poti nas pogosto pridejo pozdraviti delfini, tjulni in albatrosi.

27.12.
Včeraj smo odjadrali z reke Tamar proti vzhodu in zvečer sidro spustili pri otoku Waterhouse, Ponoči pa se je veter obrnil in močan vzhodnik nas je prisilil k odhodu. Žal je bilo prvo naslednje primerno sidrišče 15 milj vzhodno, zato smo se morali do naslednjega zavetišča prebijati proti vetru in vse večjim valovom, Današnji kisel dan smo prevedrili na zasidrani barki, saj je bilo za čoln in pot na obalo preveč vetra.

25.12.
Topel poletni dan se je naredil nad Tasmanijo. V dolini reke Tamar je zrak skorajda obmiroval in sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo čakali na dva nova člana naše posadke. V preteklih dneh na morju smo se navadili na hlad, danes pa nam je bilo precej vroče.

Sredi dneva sta se po dolgem potovanju iz Slovenije na obrežju reke prikazala Bojan in Manca.
Veselo smo se pozdravili, vkrcala sta svojo prtljago, potem pa smo vsi skupaj pobegnili s pregrete Skokice.

Z najetim avtom smo se odpravili v hribovito osrčje Tasmanije, med gore, kjer je bilo vendarle bolj hladno. Med vožnjo po razgibani zeleni pokrajini sem spoznal, da Tasmanija vendarle ni le majhen otoček južno od Avstralije, temveč kar konkreten otok, na katerega bi lahko postavil kar nekaj Slovenij.

Med sprehodom po naravnem parku Craddle Mountains smo videli še nekaj značilnih avstralskih živali, ki jih do sedaj še ni bilo na mojem “spisku živali”, ki sem jih videl v naravnem okolju. Spisek je zdaj bogatejši za wombata in wallaby-ja. Kako se ti dve živali imenujeta po slovensko, mi še ni uspelo izvedeti.

V prihodnjih dneh bomo odjadrali na vzhodno obalo Tasmanije in tam v katerem od naravnih parkov na spisek dodali še kakšno žival.

Visoko na listi željenih je tudi tasmanski vrag.

 

 

 

Kaže, da nam vreme z vzhodnikom v prihodnjih dveh dneh ne bo najbolj naklonjeno, severovzhod Tasmanije pa nima kakšnih dobrih sidrišč, zato bo naše jadranje morda nekoliko bolj poskočno.

 

24.12.

V Tamar me je pot že večkrat zanesla, tokrat prvič z barko :).

Sprehajal sem se doslej seveda vedno le po slovenskem Tamarju, tistem v katerega se pride mimo skakalnic v Planici, z barko pa smo danes nekaj 10 km daleč v osrčje vinorodnega dela severne Tasmanije zapluli po reki Tamar.

Slovenski Tamar je obdan z gorami, tasmanski pa z zelenimi griči.

Dva dneva lepega jadranja čez preliv Bass sta za nami. 250 milj širok preliv med Avstralijo in Tasmanijo ima več različnih obrazov. Nam pa je tokrat z 20 vozli vzhodnika in ne preveč vzvalovanim morjem pokazal svoj lepši obraz.

Bolj kot jadramo proti jugu, hladnejše postaja morje in zato je med jadranjem ponoči hladno tudi na krovu barke. Temperatura morje je tukaj okrog 15 stopinj Celzija.

Na poti so nam družbo delali delfini in velikanske meduze, dobrodošlico pred Tasmansko obalo pa so nam prišli voščiti morski levi. Luka si zelo želi videti kite, a teh v zadnjem tednu še nismo videli. Najbrž so že vsi odplavali proti Antarktiki.

Jutri dobimo obisk na barki in še kakšen dan se bomo zadržali na severu Tasmanije, potem pa odjadramo naprej proti jugu.

22.12.
Dopoldne smo odpluli do Edna in v mestecu na hribu nad zalivom dopolnili naše zaloge hrane, potem pa smo odjadrali proti jugu. Kazalo je, da južnik popušča, a ga je bilo na odprtem morju še vedno več kot 15 vozlov in smo morali proti jugu cikcakati ob obali ostro v veter.

Po nekaj urah počasnega napredovanja smo se umaknili v zalivček ob obali in počakali do poznega popoldneva, da je veter zares popustil, potem pa odjadrali in zvečer v brezveterju po vzvalovanem morju motorirali proti jugu.

Po ogledu novih vremenskih napovedi, ki za začetek prihodnjega tedna obetajo kar divji veter v prelivu Bass, sem se odločil, da ne jadramo proti vzhodu, proti Lakes Entrance na jugu Avstralije, temveč pot zastavimo direktno proti severni Tasmaniji in izkoristimo ugoden veter prihodnja dva dni.

21.12.

Južni veter ne popušča in za enkrat ne dopušča kulturnega nadaljevanja poti proti Tasmaniji, zato smo dan izkoristili za nekaj popravil in vzdrževalnih del na barki.

Tomaž in Luka sta bila danes še posebej pridna :).

Luka se je lotil restavriranja tesnil pri oknih, s Tomažem pa sva se lotila popravila globinomera in brzinomera, za katera sem rezervne dele prinesel s seboj od doma.

Prvi del popravil elektronike je zdaj uspešno opravljen, jutri pa me čaka spet izlet na jambor in popravilo obeh vetromerov, saj mi je enega lansko leto zdelalo vreme, drugega pa minuli mesec ptiči.

Lep sončen dan smo seveda namenili tudi sprehodom po gozdovih v zaledju zaliva in v sosednjem zalivu odkrili ostanke stare kitolovske postaje, ki je delovala vse do sredine prejšnjega stoletja.

Včeraj mi je v fotoaparatu nagajala spominska kartica in so se izbrisale vse slike jelenov, ki smo se jim približali po zavetrni strani. Nekaj fotografij jelenov je na srečo uspelo narediti Luki.

Danes sem imel več sreče z avstralskimi živalmi in mi je na fotosafariju končno uspelo narediti nekaj posnetkov kengurujev tudi od blizu.

Za jutri popoldne je napovedana sprememba vetra in če bo zares obrnil na severovzhodnik, se bomo odpravili okoli jugovzhodnega vogala Avstralije proti zahodu.

20.12.

Kisel dan smo pretežno prespali na barki. Popoldne, ko je dež ponehal, pa je zapihal hladen veter z jugovzhoda in dvignil valove, zato smo se premaknili čez zaliv na jug v zavetrno uvalo Boyd.

V vodo smo dali čolniček in odveslali na obalo. Pri pristanku na plaži se nismo mogli dogovoriti, kdo se bo žrtvoval in stopil v vodo, da bi čoln potegnil na suho, zato smo bili kaznovani, saj nas je med spogledovanjem zalil val, ki se je prelil na plažo.

V zaledju plaže je bujen deževni gozd, na vmesnih jasah in travnikuh na vznožju hriba pa sem med sprehodom spet lahko videl kenguruje in tudi jelene.

Ko smo se zvečer vračali na barko se je ponovila zgodba s čolnom in valovi na plaži. Mislil sem, da smo se pri izkrcanju kaj naučili, a se je izkazalo, da se spet nismo dobro dogovorili, kdo bo čoln porival v globjo vodo in kdo bo kdaj skočil na suho v čoln. Za nagrado nas je zalil val, ki se je prelival na plitvini pred plažo in se spotoma prelil tudi čez čoln.

To bomo morali bolje naštudirati, saj je plaž na jugu Avstralije veliko, ozračje in voda pa sta poletju navkljub hladna in me zvečer zebe tudi kadar sem suh, kaj šele, ko imam na sebi mokra oblačila.

 

19.12.
Zjutraj se je vzhodnik začel krepiti in obračati na severovzhodnik, s polkrmnim vetrom pa je naše jadranje postajalo vse hitrejše..
Sredi dneva je hitrost vetra že presegala 30 vozlov in naredili so se vetru primerni nekajmetrski valovi, ki so nas krepko guncali, nekaj valov pa nam je uspelo tudi preglisirati.

Autopilot nas je popoldne začel opozarjati, da imamo na jamboru razpetih preveč jader, saj med kipečimi valovi ni uspel več držati prave smeri in nas je nekajkrat položilo na bok in celo z jadri do vode.

Ob prvem polaganju na bok sem še mislil, da pač jadramo malo bolj športno in to sodi zraven, ko pa nas je položilo tretjič in je Skokica ob opletajočih jadrih potrebovala skoraj minuto, da se je pobrala iz vode in začela jadrati, sem vedel, da je čas, da pospravimo glavno jadro.

Tudi samo s skrajšano genovo smo do večera še vedno jadrali s hitrostjo skoraj 10 vozlov, zvečer pa je veter nekoliko oslabel, ostali pa so veliki valovi, ki so se občasno prelivali čez barko in od zadaj zlivali v kokpit..

Ponoči smo prijadrali do Edna in v zavetrnem zalivu našli prosto bojo v bližini pristanišča.

Tomaž in Luka sta se včeraj pritoževala, da premalo napišem, kako sta pridna, zato zdaj prilagam eno njuno današnjo zelo delovno sliko.

18.12.
Dopoldne smo se prebili čez rečne plitvine do nekaj globjega morja v zunanjem delu zaliva Hacking. Nekajkrat smo celo s kobilco rili po blatu, ker nismo počakali na višek plime.

Smo pa potem pred zadnjim rtom zaliva do večera počakali na spremembo vetra, saj je krepak južni veter pred seboj nam nasproti valil kar zajetne valove.

Med čakanjem smo se sprehodili po naravnem parku Jibbon in si spotoma ogledali tudi aboriginske skalne rezbarije, ki so jih pred tisočletji v peščenjak vklesali avstralski staroselci.

Med skalnimi gravurami prevladujejo ľivali in verjetno ni teľko prepoznati te ľivali, ki ji aborigini pravijo buru.

Zvečer, ko je južnik popustil, smo dvignili sidro in odjadrali na jug. Noč je bila hladna, temna in kisla, ob pogostih plohicah pa je vzhodni veter precej nihal, zato smo morali vmes dostikrat zagnati motor, da nismo obstali med oceanskimi valovi.

17.12
Lep, vroč in soparen dan je za nami. Zjutraj smo na jambor namestili nove medkrižne pripone, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko neovirano jadrali.

Tomaž in Luka sta potem odšla na ogled Sydneya, jaz pa s kolesom v sosednje naselje Miranda, v trgovino po hrano in pijačo za naslednje dni.

Vzdušje v zalivu je bilo kar precej sproščeno, saj se s čolnov in jaht, ki krožijo po zalivu, pogosto razlegajo božične pesmi, Avstralci pa si na palubi v toplem sobotnem popoldnevu nazdravljajo s kozarci pijače na krovu.
Zanimivo je bilo gledati njihovo obnašanje, ko je do bližnjega pomola priplul policijski čoln in zmotil praznično vzdušje, Različna glasna glasba s čolnov je takrat utihnila, čolni z veseljaki pa so se  umaknili na varno v sosednji zaliv.

Pred večerom smo Skokico odvezali z boje in zapustili Yowie Bay ter čez noč počakali v bližnjem zalivu pred prvimi plitvinami na reki Hacking, ki nam zapirajo prehod na morje. Te plitvine lahko prečkamo le ob visoki plimi in prva priložnost za to bo jutri opoldne.

Zvečer nas je burno prešla hladna fronta in z močnim južnim vetrom se je ozračje v nekaj minutah ohladilo za vsaj 15 stopinj.

16.12.
Po dvodnevnem potovanju sva zvečer s Tomažem prišla na barko v zalivu Yowie Bay.
Zadnjih nekaj dni je deževalo južno od Sydneya in tudi Luko, ki je sem prišel že včeraj je namakalo, naju pa je pričakala lepa, tiha in z mesečino obsijana noč. Tudi za jutrišnji dan kaže, da bo toplo in sončno, da si bomo v lepem vremenu ogledali Sydney in popoldne barko pripravili za jadranje.

Kar nekaj nove opreme in rezervnih delov sem prinesel na barko in v prihodnjih dneh nam ne bo dolgčas pri njenem nameščanju na jambor in po barki.

Vremenska napoved nam za ponedeljek in torek obeta, da se bo veter obrnil na ugodni severnik, kar bomo izkoristili za začetek našega popotovanja od Sydneya do Hobarta.

13.12.
Le še nekaj dni in odpravili se bomo na južno poloblo, kjer se bomo z jadrnico spoznavali z jugovzhodno Avstralijo in Tasmanijo.

Preteklih nekaj dni sem s skakalkami preživel na robu Sibirije in mraz je bil tam kar oster, zato komaj čakam, da si na avstralskem soncu spet malo pogrejem kosti :).

Jesen 2016 – Od Fidžija do Avstralije

15.11.
Dan za pospravljanje je bil na srečo suh, da so se jadra lahko posuąila, a še predno so šla jadra v vrečo, smo pokrpali vse večje razpoke v jadrovini, ki so se letos naredile med jadranjem po Pacifiku.
Splezati je bilo potrebno tudi na jambor, da sem snel natrgano pripono, ki je popustila pred dvema tednoma, ko smo se zaletavali v navskrižne valove.

Popoldne sta se Boštjan in Matej izkrcala, sam pa sem se lotil čiščenja notranjosti barke in pospravljanja preostale opreme s palube, potem pa sem šel še na sprehod po pomladansko zelenem in cvetočem Yowie Bayu.

Vreme je zadnje dni poskrbelo, da prilagajanje na slovenske temperature ne bo preveč težko, saj je temperatura okoli 15 stopinj in v barki se zdaj tudi čez dan soncu navkljub ne ogreje več nad 20 stopinj Celzija. Sonce je sicer visoko na nebu, a veter z juga in hladno morje te dni zmanjšujeta njegov učinek.



Jutri grem tudi sam proti domu. Dovolj je bilo jadranja za to jesen.

Na barko se za kratko spet vrnem v drugi polovici decembra, ko bomo odjadrali na Tasmanijo.
Čas in letalske karte smo si sicer rezervirali za regato Sydney to Hobart, a ker bi bili stroški udeležbe zaradi zahtevanih dodatnih certifikatov previsoki, sem bil prisiljen preklicati prijavo in bomo do Tasmanije jadrali malo bolj počasi ter z več postanki ob obali in na otokih.

14.11.
Včeraj smo si Sydney ogledovali tudi s kopenske strani, Matej in Boštjan sta se po mestu odpravila z avtobusom, sam pa sem raje zajahal kolo in se iz severnega Sydneya s kolesom čez mogočen most odpeljal v južni del mesta in mimo opere in skozi številne parke.

Po dveh dneh potepanja po Sydneyu smo se danes navsezgodaj poslovilli od tega slikovitega avstralskega mesta.

Za spremembo od sobote, jadrnic danes v zalivu nismo videli, le dve potniški križarki sta nam prišli nasproti.

Zunaj na odprtem morju se je jugozahodnik okrepil na preko 30 vozlov, sunki vetra pa so se bližali petdesetim, zato smo tokrat jadrali s tretjo krajšavo in močno skrajšano genovo. Jadrali smo sicer ostro v veter, a na srečo valovi niso bili prav veliki, ker smo pluli blizu obale.

Naš današnji cilj je bila marina Yowie Bay, globoko v zalivu Port Hacking, kakšnih 25 milj južno od Sydneya.

Zadnje štiri milje so bile precej zapletene, saj je zaliv prepreden s plitvinami, sipinami in z rečnimi nanosi, za nameček pa so čez zaliv speljane še daljnovodne žice, za katere na navtični karti piše, da so na višini 8 metrov.

Upravnik marine mi je zagotovil, da je višina žic ob obali dovolj visoka, da gremo z našim jamborom z lahkoto spodaj, a smo vseeno pod žicami sneli jadra in pluli previdno ter zelo počasi.

Za zadnji del poti nam je nasproti s čolnom prišel lastnik marine in nas popeljal čez plitvine, ki so na karti označene z globino 1,7 m, kar je pol metra manj, kot je ugrez moje barke. No, z metrom in pol današnje plime zaradi polne lune in s pomočjo vodiča v čolnu pred nami, smo čez plitvine prišli brez težav.

Barko smo še pred poldnevom privezali ob pomol marine, potem pa je zapihal hladen veter z juga in pričelo je deževati.

Naša novembrska pot se je tukaj končala, jutri bomo le še pospravili vso jadralsko opremo, za spiranje soli z barke pa je že danes poskrbelo vreme.

12.11.
Deľevni oblaki so dopoldne odpotovali nad ocean, mi pa smo odjadrali do otoka Lions, kjer naj bi ľivela kolonija pingvinov, a kaľe, da jih je ob naąem obisku večina ąe spala. Dostop na otok je prepovedan, zato smo si ga ogledovali z barke.

Nekaj pingvinom podobnih ptic smo vendarle videli na skalah nad morjem, a niso hotele niti odleteti, niti skočiti v morje, da bi se lahko prepričali, ali so to zares pingvini..

Popoldne smo jadrali naprej proti jugu in kmalu priąli do vhoda v Sydneyski zaliv.

Na morju smo zadnje tedne le redko srečali kakąno jadrnico, tukaj pa je bila kar precejąnja gneča, saj je jadra razpenjalo na stotine jadrnic in je bil pogled na zaliv podoben, kot na Trľaąki zaliv med Barcolano.

Po razvejanem zalivu smo jadrali naprej proti zahodu in kmalu pred seboj zagledali znamenito opero in Sydneyski most, ki sta glavna razpoznavna znaka te prestolnice Novega Juľnega Walesa.

Jadrali smo pod mostom in kakąno miljo naprej v stranskem zalivu naąli dobro sidriąče in prosto bojo na njem.

Po Sydneyu se bomo sprehajali do ponedeljka, potem pa odjadramo ąe malo naprej proti jugu do Port Hackinga.

11.11.
Dopoldne smo najeti avto izkoristili še za izlet na peščene sipine ter nabavo hrane.

Ko sva z Boštjanom iskala pot do sipin sem spotoma na spisku želja lahko odkljukal tudi emuja, še eno od živali, ki sem jih želel videti v naravi.

Z Boštjanom sva se namenila voziti raly po sipinah, ki se nahajajo v zaledju dolge plaže severno od Newcastla, a so agencije, ki izposojajo štirikolesnike želele preveč denarja za izposojo in izvedela sva tudi, da ne dovolijo proste vožnje, temveč le organizirano vožnjo v koloni.

Raly sva tako izvedla v peš obliki in prihranila kupček denarja.

Popoldne smo v Newcastlu odvezali vrvi in odjadrali naprej proti jugu.

Zvečer smo s pomočjo mesečine našli zaveteren zalivček v razvejanem zalivu Broken Bay, kakšnih 20 milj severno od Sydneya. Na bojo smo Skokico privezali ravno še pravi čas, da smo prehiteli dežno fronto z močnim vetrom. Zanimivo je, da je privez na boje v zalivu brezplačen, vendar smeš bojo uporabiti le 24 ur, potem pa moraš odploti do drugega sidrišča in druge brezplačne boje :). Mnoge boje so tudi privatne, a jih lahko uporabiš, kadar tam ni lastnika in ker zdaj ni glavna jadralna sezona, je veliko boj prostih.

10.11.
Dopoldne smo se s skirojema in kolesom odpeljali v mesto in si ogledali vse najzanimivejše plaže ter stavbe v Newcastlu, med katere zagotovo sodi slikovita katedrala, postavljena na enem od gričev v mestu.

Za poslovneže, ki so hkrati športni ali pa adrenalinski navdušenci je to zagotovo eno najbolj privlačnih mest. Poslovne stavbe so postavljene na vzpetinah nad plažami in tako lahko med

premorom za kosilo skočiš v oceanske valove in zaplavaš ali pa deskaš po valovih, lahko se vsedeš na kolo in zapelješ po lepo urejenih kolesarskih poteh ali razpneš jadralno padalo in skupaj s pticami jadraš na vzgorniku ob klifu, na kateren leži poslovni center mesta.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali kakšnih sto kilometrov v notranjost Avstralije, ki je ob vzhodni obali dovolj namočena, da je zelo zelena. Naš cilj je bilo vinogradniško območje ob reki Hunter in zares smo po dveh urah vožnje našli griče z vinogradi, nasadi oljk in s številnimi vinskimi kletmi ter golf igrišči.

Cela pokrajina je zelo slikovita, kmetije lepo urejene in prav tako podeželska mesteca in ceste med njimi.

Na eni od informacijskih turističnih tabel z zemljevidi ob cesti smo videli narisane kenguruje in se odločili, da se zapeljemo še malo dlje v notranjost in jih poiščemo.

Najprej smo našli znamenite avstralske prometne znake, ki opozarjajo na divjad na cesti in ko smo se pri enem od znakov ustavili, da bi ga slikali, sta nas pri tem iz gozda opazovala dva kenguruja. Ko smo ju tudi mi zagledali in se s fotoaparati obrnili proti njima, pa sta nam že pobegnila in odskakljala v gozd.

Še nekajkrat smo kenguruje videli ob cesti, vendar so vsakokrat pobegnili, ko smo se pri njih ob cesti ustavili z avtom in planili ven s fotoaparati v roki.

Žal smo lahko slikali predvsem prah, ki se je dvigal za njihovimi hrbti.

Na zadnje smo uporabili taktiko lenivca, počasi ustavili avto ob cesti, počasi odprli vrata, se počasi splazili iz avta, počasi dvignili fotoaparat in potem kenguru ni čisto takoj pobegnil.

9.11. Newcastle
Nevihtna noč z veliko vetra in bliskanja ter malo dežja je za nami. Med močnimi sunki vetra sem bil vesel, da smo barko privezali v marini in nismo bili zasidrani nekje v zalivu.
Nevihtni noči je sledil kisel, mračen in hladen dan, ki smo ga izkoristili za jadranje proti Newcastlu. Med potjo smo spet lahko opazovali kite in končno mi je enega tudi uspelo posneti s fotoaparatom, ko je skočil iz vode in se vrgel na hrbet.
Kiti se v tem obdobju družinsko selijo iz toplih tropskih voda, kjer so poskrbeli za svoj naraščaj, proti Antarktiki, kjer bo kmalu nastopilo poletje. Spomladi, ko se konča južno poletje, pa se pred polarno zimo spet umaknejo v toplejša morja.

Po šestih urah jadranja smo prišli do Newcastla, ki je zelo prometna tovorna luka predvsem za premog, ki ga kopljejo v zaledju. Prazne velike oceanske tovorne ladje skorajda v vrsti prihajajo v pristanišče, ki leži v ustju reke. Tam jih hitro napolnijo s premogom ali drugimi rudami in že čez nekaj ur v spremstvu vlačilcev zapustijo reko in dajo prostor drugim ladjam, ki že čakajo pred pristaniščem.

Mi smo v reko zapluli med dvema prekooceankama in se umaknili v stranski rokav, kjer smo našli marino.

8.11. Port Stephens
Dopoldne smo lagodno odjadrali do 15 milj oddaljenega zaliva Port Stephens in barko privezali v marini v Nelson Bayu.

Na morju imam zadnje tedne občutek, da piha hladen veter in me vseskozi malo zebe, ko pa pridemo na kopno, je prav poletno vroče, saj je sonce visoko na nebu in njegov vpliv na temperaturo je na kopnem precej večji kot na morju.

Prosto popoldne sem izkoristil za tek ob obali in vzpon na hrib nad zalivom, medtem ko sta se šla Matej in Boštjan kopati v bližnji zaliv. Zame je morje tukaj preprosto premrzlo, da bi v njem užival in mi na plaži uspe zakorakati v vodo le do kolen, potem pa se obrnem.

Ta del avstraliske obale je z zalivi, lagunami in hribi veliko bolj razgiban kot malo bolj severno in me spominja na brazilsko obalo okoli Ria.

7.11.
Še pred sončnim vzhodom smo dvignili sidro in odjadrali proti jugu. Severnika sprva ni bilo veliko, a se je ľe dopoldne okrepil na 25 vozlov, popoldne pa nad 30 in naredil kar zajetne valove, ki so nas krepko zibali.

Kakąnih 15 milj od obale smo naąli tudi vzhodnoavstralski juľni tok, a ga je bilo manj, kot sem pričakoval.Teče proti jugu pribliľno na meji epikontinentalne ploąče, se pravi pribliľno ob izobat zai 200 m globine in dosega med 1 in 4 vozle hitrosti. Danes je dosegal hitrost pribliľno 1,3 vozla, ta ko da se nam jadranje 15 do 20 milj stran od obale skorajda ni splačalo, če upoątevam, da smo morali najprej jadrati stran od obale in se zvečer vrniti nazaj k obali.

Je pa res, da smo potem skupaj z močnim severnikom in ugodnim tokom dosegali hitrosti preko 10 vozlov in v 20 urah naredili 170 milj do otokov Broughton, kjer smo ponoči spustili sidro.

Tokrat kitov grbavcev nismo videli, so pa nas zato pogosto obiskovali delfini in se igrali okoli Skokice.

6.11.
Dan počitka od jadranja se je zelo prilegel. Robi in Petra sta se že navsezgodaj z vlakom odpeljala proti Sydneyu, mi pa smo naš nedeljski spanec brez nočnih dežurstev podaljšali v dopoldne.

Po zajtrku smo se odpravili na dolg sprehod ob rečnem rokavu do središča lepo parkovno urejenega mesteca.

Ob morju so zaradi hladnejšega morja temperature bolj pomladne, malo stran od morja pa nam je bilo med sprehodom že kar vroče.

Boštjanu so jadralsko pot od Nove Kalendonije do Sydneya podarili domači in v preteklih dneh se je na barki včasih spraševal, ali je bilo to mišljeno kot nagrada ali kot kazen :), Zdaj imam občutek, da mu popotovanje “tukaj spodaj” postaja všeč.

Veter se je že popoldne obrnil na vzhodnik, a mi bomo v Coffs Harbourju ostali še eno noč in z jadranjem proti jugu nadaljevali jutri.

Vzhodna obala Avstralije je ena sama skorajda neskončna plaža, prekinjena z nekaj griči in neizrazitimi rti. Varna sidrišča so redka, med seboj oddaljena tudi po več kot sto milj. Pristanišča se pretežno nahajajo v ustjih rek, ki so zaradi rečnih naplavin pogosto plovne le ob plimi.

5.11. Coffs Harbour, Avstralija

Zoprno noč smo spet enkrat preživeli na oceanu. Veter se je ponoči okrepil nad 30 vozlov in obrnil na severozahodnik, ki je dvignil valove, ki so nas kar precej premetavali.Dežurstvo na krovu je bilo precej mokro, saj so se vse večji valovi z boka prelivali čez krov, v notranjosti barke pa ob takšnem rodeu tudi ni bilo prijetno. Zjutraj je veter nekoliko popustil, še bolj pa valovi, saj smo se približali kopnemu.
Pogled na prve obrise kopnega v sončnem jutru po enem tednu jadranja je zelo dvignil razpoloženje na krovu barke, nekaj pa so k temu pripomogle tudi moje palačinke.

Zadnje milje pred pristaniščem so nam popestrili kiti grbavci, ki so se v bližini barke metali iz vode. Žal mi nobenega ni uspelo slikati, zgolj razpenjeno vodo, potem ko je kit na hrbtu pristal v vodi.
Dopoldne smo prijadrali do Coffs Harbourja, spustili sidro in se dogovorili za pregled barke ter nato popoldne razmeroma hitro in enostavno opravili z vsemi vstopnimi formalnostmi.

Podobno kot na Kalendoniji je v vrečo inšpektorja žal spet romala vsa preostala zelenjava, jajca, salama in nekateri mesni izdelki, katerih uvoz v Avstralijo je prepovedan.

Dan je bil tropsko vroč, dokler popoldne ni krepko zapihalo z juga in je v nekaj minutah postalo za vsaj 10 stopinj hladneje.

Kaže, da bomo tukaj ostali do ponedeljka, saj vremenske napovedi za prihodnja dva dni napovedujejo močan južni veter.

4.11.
Lep sončen dan. Nekaj kitov smo videli v daljavi, kako skačejo iz vode in tudi prvo ladjo ta teden smo danes srečali na morju. Severovzhodnik se je čez dan krepil in mi zdaj vse hitreje metuljčkamo v noč.

Na drugi strani noči bi zjutraj že morali zagledati obrise Avstralije.

3.11.
Valovi so se ponoči vendarle zmanjšali in zjutraj smo že lahko lepo jadrali z jugovzhodnikom, ki ga je bilo ravno dovolj za spinaker.

Žal smo to jadro popoldne strgali in v šibkem vetru ga je nadomestil motor.

Za jutri nam Darko napoveduje več vetra s severa, ki nas bo spet hitreje gnal proti Avstraliji.

2.11.
Naporno je današnje jadranje. Kaže, da je vreme za en dan prehitelo napovedi. Ponoči se je severnik okrepil, da smo pospravili spinaker, potem je zapihal SZ s 35 vozli, dvignil valove in nas odpihnil proti jugu. Popoldne so prišle plohe in zavrtele veter na Z, JZ in zvečer J, s katerim zdaj počasi jadramo proti zahodu in se zaletavamo v 4 meterske valove prejšnjega vetra. Jader imamo razvitih le malo in upamo, da pripone zdržijo to noč navzkrižnega vetra.

1.11.
Veter nas je zjutraj spet našel in 6-10 vozlov severnika nam omogoča lenobno dopustniško jadranje s spinakerjem po mirnem morju. Posadka se ne pritožuje 😉


31.10.

Po dopoldanskem postanku na koralnem otočku Maitre smo odjadrali na odprto morje. S 25 vozli JV smo živahno jadrali še čez noč, potem pa je veter začel slabeti in je genovo najprej zamenjal spinaker, popoldne pa smo zagnali motor. Do noči se je precej umirilo tudi morje, pihljati pa je začelo s severa.

30.10.
Ponoči je pot do Skokice našel tudi Boštjan.
Pretekle dni sem z griča nad marino lahko opazoval sončni zahod, danes pa v to smer odjadramo proti Avstraliji.
Vremenska napoved je malo mešana, a ni neugodna, le jadrom bo občasno morda pomagal motor in veter ne bo vedno pihal le z jugovzhoda, saj zapuščamo območje pasatov.

Približno en teden jadranja bomo potrebovali do Coffs Harbourja v Avstraliji.

29.10.
Dopoldne smo namenili nabavi hrane in pijače za jadranje do Avstralije prihodnji teden, potem pa smo se z najetim avtom odpeljali na izlet po otoku.

Najprej smo ąli po Mateja, ki se je preselil v hotel v počitniąkem delu Noumeje, potem pa nas je pot zanesla čez hribe v osrednjem delu otoka.

Pet se nas je peljalo v avtomobilu in Hyundai je občasno ječal pod naąo teľo, a je vendarle zmogel pot skozi deľevni gozd po hribovskih cestah in stezicah čez grebene.

Videli smo, da ima Grande Terre poleg sodobnega mesta Noumeje tudi veliko lepe narave.

Od Mateja smo se zvečer poslovili, ostali pa se bomo pripravili za pot proti Avstraliji.

28.10. Noumea, Nova Kalendonija
Danes sem v različnih uradih po mestu in pristanišču opravil vse vstopne in tudi že izstopne formalnosti.
No, vsaj mislil sem, da so vse formalnosti že za nami, potem pa se je popoldne na barki pojavila teta iz “Bio security” in nam izpraznila hladilnik in zaplenila vso preostalo zalogo sadja in zelenjave. Celo kokose nam je pobrala, da z njimi ne bi okužili kalendonskih kokosov.
Tri dni postanka v Noumeji bomo izkoristili za potep po otoku in za menjavo ter dopolnitev posadke za pot proti Avstraliji.

Robi in Petra sta že prišla na barko, jutri pričakujemo še Boštjana.

27.10.
Včeraj smo se ustavili na otoku Mare, ki leži na jugu novokalendonske otoške skupine Loyalite.

Mare je dvignjen koralni otok, zato je na njem veliko kraških pojavov in podzemnih jam. Z Matejom sva jih nekaj obiskala kar s čolnom,, ko sva šla raziskovati otok.

Ponoči smo se odpravili naprej in dopoldne prijadrali do otoka Grande Terre, ki je največji otok Nove Kalendonije.

Zadnjih nekaj ur nas je popoldne proti Noumeji gnalo preko 30 vozlov južnega vetra, da je malo manjkalo, da Skokica ni vzletela.
Še pred večerom smo Skokico privezali v mestni marini v Noumeji.

25.10.

Ponoči se je veter obrnil in zjutraj je bila barka, kljub 40km oddaljenosti od ognjenika, pokrita z vulkanskim pepelom. Povsod ga je bilo dovolj, celo med zobmi mi je škrtalo, zato smo popoldne dan pred načrtom dvignili sidro in odjadrali proti JZ, da smo se na morju lahko nadihali.

Dodatni dan za počitek bomo zato imeli na Novi Kaledoniji.

24.10. Tanna

Kmalu po sončnem vzhodu zgodaj zjutraj smo prišli do pristanišča Lenakel na zahodni strani Tanne in Skokico privezali ob pomol. Privez ni bil najbolj varen, saj je luka odprta na ocean in vanjo prihajajo valovi, zato smo barko po obisku carinika raje zasidrali pred pristaniščem.

Na kopnem smo potem opravili še s preostankom vstopnih formalnosti in se sprehodili po vasi. Vse imajo narejeno preprosto, kot smo nekoč rekli za države tretjega sveta. Hiške, v katerih so trgovinice in uradi, so narejene iz lesa in pločevine in se jim pretežni vidi, da jih ježe krepko načel zob časa. Hiške, v katerih domačini stanujejo pa so pretežno iz lesa in trsja. Tržnica je kar na tleh ob cesti in ceste so prašne. Prahu je veliko tudi v zraku, saj ga sem iz vulkana na drugi strani otoka zanaša veter.

Ogled vulkana Mt. Yasur je naš glavni cilj postanka na Tanni, zato smo se s carinikom oz. njegovim bratom za popoldne dogovorili za prevoz čez hribe na vzhodno stran otoka. Otok je slikovit, razgibanin bujno poraščen, cesta pa peščena a dobro vzdrževana, na posameznih odsekih zelo strma, ovinkasta in ozka. Cesta se vzpne čez greben na okrog 500 m višine in na drugi strani smo lahko videli, kako se kadi iz vulkana Yasur. Ko smo se približevali vulkanu, je bilo prahu vse več in je nekaj cm na debelo prekrival cesto, da se je krepko kadilo za avtom. Privetrna stran vulkana je lepo poraščena s tropskim gozdom, zavetrna pa siva, suha in peščena.

Vstopnina na vulkan je s 75 dolarji kar draga, a če smo hoteli delujoči vulkani videti tudi od zgoraj, smo morali olajšati denarnice. Po razgibanem kolovozu so nas skozi gozd pripeljali skoraj do vrha vulkana, potem pa je sledil še krajši sprehod do roba kraterja in lahko smo videli v žareče žrelo vulkana. Yasur je eden redkih delujočih ognjenikov, kjer obiskovalcem dovolijo dostop v takšno bližino.

Opazovanje so popestrile občasne eksplozije, ko je lavo odneslo visoko v zrak in so žareče skale potem še nekaj sekund padale nazaj v žrelo. Vse dogajanje pa je postalo še bolj zanimivo zvečer, ko se je stemnilo in je žareče jedro rdeče osvetljevalo dim in prah nad vulkanom, leteče skale pa so ob erupcijah risale oranžne črte nad našimi glavami.

Čudovito je bilo. Prvič in verjetno zadnjič sem si delovanje sil iz notranjosti Zemlje lahko ogledal iz takšne bližine.

23.10. Futuna, Vanuatu

Celo noč in še dopoldne je jugovzhodnik vztrajal z 20 do 25 vozli, da je naša hitrost jadranja le redko padla pod 7 vozlov, popoldne pa je veter nekoliko opešal, a ga je bilo še vedno dovolj, da smo še pred sončnim zahodom dosegli Futuno. Otok po obliki s prirezanim vulkanskim stožcem in teraso v podnožju okoli otoka zelo spominja na logotip verige picerij »Pizza Hut««.

Ker nas je odhajajoča dnevna svettloba preganjala, smo sidro spustili kar takoj za prvimi koralnimi grebeni v plitvini na severovzhodni strani tega vanuatujskega otoka. S čolnom smo se opravili na plažo, kjer so nas pričakali štirje možakarji z mačetami. Seveda dolgih nožev niso imeli s seboj zaradi nas, temveč jih imajo na poteh po otoku vedno s seboj; ker si z njimi utirajo pot skozi bujno rastja in nabirajo sadeže.Vprašal sem za dovoljenje za obisk otoka in prijazno so nas povabili na sprehod do vasi. Z veseljem smo se jim pridružili na poti skozi gozd, ki se je rahlo vzpenjala v hrib. Spotoma so nam s palm nabrali nekaj kokosovih orehov in jih skrili ob poti, da smo jih pobrali na poti nazaj.

Povedali so nam, da na otoku živi nekaj čez tristo ljudi in da je od tega kar dvesto otrok. Mislil sem, da sem narobe razumel številke, a ko smo prišli na jaso, kjer imajo ob vasi narejeno preprosto letališko stezo , nasj je tam pričakala gruča radovednih in prijaznih otrok skupaj z nekaj humanitarnimi delavci iz Amerike in Evrope, s katerimi smo se zaklepetali do večera. Vsi otroci lepo govorijo angleško, njihovi prekomorski prijatelji pa so v glavnem študentje farmacije iz ZDA in Danske, ki vaščanom pomagajo pri izgradnji filtrirnega sistema za pitno vodo ter skrbijo za njihovo osnovno zdravstveno oskrbo.

Povedali so nam, da se jadrnice pri njiih zelo redko ustavijo, a to je verjetno predvsem zaradi dejstva, da v navtičnih vodičih piše, da na otoku ni primernih sidrišč. Mi smo dobro sidrišče za prevladujoč jugovzhodnik našli takoj za prvim rtom, domačini pa pravijo, da je še boljše sidrišče v osi letališke steze na severni strani otoka.

Zvečer smo se razšli, otroci pa so nam ob slovesu zaželeli ugodno vreme in morje, kjer koli že bomo jadrali. Vkrcali smo se na barko in odjadrali proti Tanni. Veter je ponoči žal popolnoma oslabel in proti zahodu nas je gnal motor. Ko smo se približevali otoku, smo na temnem obzorju pred seboj lahko videli, kako vrh vulkana na Tanni občasno zažari.

22.10.
JV veter se je spremenil v VJV, kar omogoča udobnejše jadranj, saj barka ni vseskozi nagnjena na bok. Hladneje je, kot sem pričakoval in sem tudi čez dan v trenerki. Dobro smo na poti in če bo dovolj vetra, se jutri popoldne ustavimo pri otočku Futuna.

21.10.
Ob prvi svetlobi smo dvignili sidro in zjutraj jadrali naprej skozi prehod notranjega in nato še zunanjega koralnega grebena. 25vzl JV nas hitro nosi proti Vanuatuju. Oba Mateja sta se hitro spoprijateljila z oceanskimi valov, le moj želodec je potreboval nekaj več časa. Skokica je v formi;)

20.10. Malolo Lailai
Zjutraj smo nameravali na hitro opraviti izstopne formalnosti in odjadrati iz marine, pa so bili uradniki drugačnega mnenja in mi celo dopoldne grenili življenje in me poučevali o zapletenih fidžijskih predpisih in zakonih.
Razpoloženje so nam potem dvignili uslužbenci Vuda marine, ki so se prišli prijazno posloviti in nam zapeli in zaigrali pesem za dober veter na poti.

Vetra smo imeli popoldne zares preko dvajset vozlov, a je žal pihal iz napačne, jugozahodne smeri. Morali smo jadrati ostro v veter in narediti nekaj obratov v veter, da smo se izognili številnim koralnim grebenom. Zaletavali smo se v valove in morje nas je ob tem zalivalo.
Preko noči naj bi se veter vendarle obrnil na jugovzhodnik zato bom čez noč sidrali pri otoku Malolo Lailai.

Popoldne smo se sprehodili med palmami na otoku, zvečer pa smo si poleg večerje ogledali plesno glasbeno predstavo tukajšnje plesne skupine.

19.10.
Dopoldne je v marino prišel še drugi Matej, potem so nam barko prestavili v vodo, natočili smo nafto in vodo, namestili jadra, oprali in skrtačili palubo barke ter se popoldne s taksijem odpeljali ąe do trgovin v bližnji Lautoki.
Na barko smo pod večer vkrcali šveliko hrane in pijače za naslednjih 10 dni, potem pa nam je zmanjkalo energije. Dolga pot do Fidžija in pomanjkanje spanja na poti ter časovna razlika so nam zvečer obteľili veke in nas namesto na večerjo v bližnjo restavracijo, položili v postelje.
V bistvu je vse postorjeno in pripravljeni smo za odhod.
Jutri dopoldne na barko pridejo uradniki, nam poštempljajo potne liste, potem pa že lahko odvežemo vrvi in dvignemo jadra.
Vremenske napovedi nam za naslednjih nekaj dni obetajo ugoden JV veter na poti proti Vanuatuju.

18.10. Vuda marina, Fidži
Napovedanemu dežju navkljub, me je Skokica danes na Fidžiju pričakala obsijana s soncem. Še vedno je na kopnem in postavljena v jamo, paluba pa je bila zametana z listjem dreves, kot so naši gozdovi v pozni jeseni. Glede na dejstvo, da je trup barke postavljen kar na tla, sem se bal, da bo barka polna mravelj in hroščev, a je bila znotraj čista, kot julija, ko sem jo zapustil. Kaže, da so bili pripomočki in vabe proti golazni učinkoviti.
Tukajšnja klima me trenutno precej spominja na sauno in spet bo potrebno nekaj dni, da se bom navadil na poletne temperature.
Palubo Skokice sem za silo očistil in namestil obe sončni strehi, popoldne pa sem se odločil obnoviti protivegetativni premaz na podvodnem delu trupa barke in pri saunanju s čopičem v roki se mi je pridružil tudi prvi od Matejev.
Jutri gre barka nazaj v vodo in ko na krov barke pride še drugi Matej, bo posadka za prvi del poti popolna, da se bomo odpravili na morje proti Vanuatuju.

5.10. Sydney to Hobart
Zadnje tedne sem se spogledoval z regato Sydney to Hobart v Avstraliji, celo prijavil sem nas že na regato, pa se je izkazalo, da Avstralci ne priznavajo evropskih dovoljenj in certifikatov za barko. Organizatorji regate sicer verjamejo, da je Skokica stabilna in trpežna barka, a ne verjamejo certifikatom Germanische Lloyd o konstrukciji in stabilnosti, temveč zahtevajo, da vse meritve še enkrat opravim v Avstraliji. To pa stane približno toliko kot pot iz Evrope do Avstralije in nazaj za celo posadko.
Vse skupaj spominja na zgodbo o kravi: Videti je kot krava, muka kot krava, smrdi kot krava, daje mleko kot krava, ima roge kot krava, celo papirje imam, da je krava, a Avstralci bi vseeno radi zaslužili 3000 dolarjev za kravje potrdilo.
Seveda bomo denar raje porabili za jadranje in ga ne bomo razmetavali za formalnosti. Decembrsko jadranje do Tasmanije bomo zato izvedli po svoje, nekoliko bolj turistično.

Še prej, že čez dva tedna pa imamo na sporedu jadranje od Fidžija do Avstralije in komaj že čakam, da se začne.
Sredi oktobra se mi bosta za zadnjo tretjino Pacifika na Skokici na poti do Vanuatuja in Nove Kalendonije pridružila Matej in Matej, od tam naprej proti Avstraliji pa bodo Mateju družbo na krovu barke delali Boštjan, Petra in Robi.

12.8. Teden jadranske burje
Tomaž je s svojo jadrnico Zvezdico prijazno poskrbel, da letos nisem ostal brez jadranja po Jadranu. Ko sva se s Tomažem konec prjšnjega tedna z avtom in ladjo peljala na Hvar, so vremenske napovedi obetale zelo malo vetra in še predvsem s severozahoda, kar ne bi bilo ugodno za načrtovano jadranje proti Istri, a se vreme na srečo ni držalo napovedi in zadnji teden sem preživel v živahnem jadranju z burjo.

Na Hvaru naju je na barki pričakala Urška in skupaj smo se preselili najprej na Brač in nato skozi nevihte do Splita.

Potem pa se je začel teden burje, ki si je vmes le za en dan vzela malo premora.
Najprej sva s Tomažem preskušala splitsko burjo in opazovala, kako njegova barka poskuša z vetrom v polkrmo izglisirati po valu navzdol. Morda bi ji celo uspelo, če ne bi prej našli mirnega zatočišča  v zalivu Sičenica, kjer smo spustili sidro za čez noč.

V nedeljo sta Urška in Tomaž s čolnom “odglisirala” proti Gorenjski, sam pa sem se spoprijel s Šibeniško burjo. Zvezdica ima nekaj manj jader, kot sem navajen na Skokici, a ko je vetra dovolj, je tudi Tomaževa barka precej poskočna.

Burja je bila dovolj vzhodna, da sem lahko jadral neposredno proti Zadru in otoki srednjega Jadrana so bili do večera že za menoj.

V ponedeljek sem se družil s paško burjo, ki naju je z Zvezdico hitro ponesla do Cresa, kjer sem zaman čakal na napovedani maestral za jadranje proti Krku. Namesto maestrala se je spet okrepila burja, da sem moral orcati do Baške. Na srečo je vmes dovolj otokov, da se valovi med otoki niso zelo razvili in ni bilo veliko neprijetnega nabijanja v valove.

Burja si je v torek vzela dan počitka, da smo se skupaj z Darkom, Izijem Janjo, Jeleno, Lanom in Aleksandrom lahko v miru odpravili na kopalni izlet okoli Prviča.

Na krovu barke se mi je še za en dan pridružil Lan in v sredo zjutraj nama je burja pokazala, kje je doma. Sidranje pri Baški je skozi noč zaradi vse večjih valov postalo preveč živahno, zato sem ob prvem jutranjem svitu dvignil sidro in senjska burja je potem barko kar odpihnila skozi preliv med Krkom in Prvičem. Takoj za rtom se je morje umirilo, vetra pa je ostalo dovolj za hitro jadranje na severozahodno stran Krka, kjer sta Lana zjutraj pričakala Darko in Jelena. Reški zaliv je bil v nadaljevanju brez vetra, na drugi strani Cresa pa je bilo spet dovolj vetra za lepo jadranje do Medulina, kjer sem našel mirno sidrišče za prehod vremenske fronte. Vse je v redu, le temperature bi lahko bile letnemu času bolj primerne. Morda so me tropska morja malo razvadila, a zares nisem pričakoval, da bom moral v avgustu večino poti prejadrati v bundi.

Po nočnem dežju se je burja spet okrepila, da sem se lahko po nekaj letih spet pozdravil tudi s kvarnersko burjo in kvarnerskimi valovi. Burja me je preganjala vse do Rovinja, valovom pa sem ušel že takoj za Kamenjakom in burji navkljub je bilo jadranje spet umirjeno kot na jezeru.

V Rovinju so se na barko vkrcali Zlata, Anja in Jon, danes pa sta v Vrsarju na krov prišla še Jurij in Nuša z vso svojo vodno motorizacijo.

Skupaj bomo na barki preživeli nekaj dni v zalivih ob zahodni istrski obali.

V preteklih dneh sem se dovolj najadral, da bom lahko preživel tudi nekaj bolj “stacionarnih” dni po zalivih, saj drugi vodni športi bolj kot jadranje ustrezajo mojim domačim.

Poletje 2016 – Od Tahitija do Fidžija


11.7.
Za novo izkušnjo sem spet bogatejši. Skokico smo danes iz morja prestavili v luknjo na kopnem. Ciklonska luknja ji pravijo tukaj in v podobne luknje postavijo tukaj jadrnice med ciklonskim obdobjem (od novembra do aprila), da jih znižajo, da na stojalih niso izpostavljene orkanskemu vetru. V obdobju do novembra, ko ciklonov ni, pa te luknje ponujajo po precej nižjih cenah, kot če bi bila barka privezana v marini in zato bo Skokica naslednje tri mesece na Fidžiju čakala v luknji.V luknji sta pravzaprav le kobilica in krmilo, trup barke pa leži na gumah.V kolikor se bo v naslednjih mesecih na Fidžiju vremenskim običajem navkljub vendarle skuhal kakšen vihar, bom lahko mirno spal, saj je Skokica na varnem.
Ko je barka že na suhem, sem nameraval danes pobarvati podvodni del s protivegetativnim premazom, a je Skokica za dvig iz vode prišla na vrsto šele pozno popoldne, zato bom barval kdaj drugič.


10.7.

Naše počitnice so se iztekle. Po včerajšnjem postanku pri Eluvuki, smo danes najprej osvojili bližnji peščeni otoček, popoldne pa smo se vrnili v Vuda marino na glavnem otoku, kjer bo Skokica ostala preko poletja, oziroma preko tukajšnje zime.
Jutri gre barka iz vode in na njej me čaka še nekaj dela, potem pa grem za Zlato in Jonom tudi sam na pot proti domu.
V minulih dneh sem imel čas in dovolj interneta, da sem lahko načrtoval tudi svoje jesenske jadralske poti, ki bodo najbrž vodile na jug Avstralije in če bo novembra dovolj ugodnega vetra morda tudi na Tasmanijo.

Del poti nameravam spet izvesti v obliki oceanskega tečaja v drugi polovici oktobra in začetku novembra

od Fidžija do Avstralije z vmesnimi postanki na Vanuatuju, Novi Kalendoniji in Brisbane-u v Avstraliji.

9.7.
Imeli smo dovolj sreče in v zalivu južno od Navitija našli mante.

No, zjutraj smo se najprej s čolnom zapeljali okoli otoka in oprazali za čolni, s katerimi domačini iz počitniških naselij vozijo turiste na potapljanje, in ko smo videli, kje se turisti potapljajo, smo se jim pridružili in bili nagrajeni.

Med koralnimi grebeni se je lenobno premikal par približno tri metre velikih mant, ravno še dovolj počasi, da smo jima lahko sledili s plavutkami. Dobro uro je trajalo naše plavanje z mantami, potem pa smo se utrujeni vrnili na barko.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti jugu, saj se bo naš dopust na Fidžiju kmalu končal in se moramo že vračati proti Viti Levuju.

8.7.
Dopoldne smo s prijaznim vzhodnikom odjadrali proti jugu. Pot nas je spet vodila po zahodni strani Yasawskih otokov in po treh urah umirjenega jadranja smo Skokico zasidrali med otočki južno od Navitija. V vodiču sem prebral, da se v prelivih med tukajšnjimi otoki včasih zadržujejo mante, vendar je zraven pripis, da je več možnosti, da mant med potapljanjem ne boš videl.

Srečo z mantami bomo preskušali jutri, današnji večer pa smo namenili tradicionalnim fidžijanskim pesmim in plesom ter si ogledali predstavo vaške plesne skupine s sosednjega otoka.

7.7.
Lenobnemu dopoldnevu v Modri laguni je sledilo aktivno popoldne, ko smo spet malo raziskovali po otoku.Najprej smo pri bližnjem resortu odkrili trgovino, katere zaloge so mi narisale nasmeh na obraz, saj je moja omara s čipsom na barki že nekaj dni prazna in tudi kruha nam je že zmanjkalo. Z novimi zalogami hrane, bomo lahko še nekaj dni preživeli med sanjskimi otoki.

Že na prejšnjih otokih sem med pohajanjem po pobočjih med grmovjem in drevesi videl urejene manjše vrtove z grmički, ki so s svojimi listi nekoliko spominjali na neko drugo rastlino, ki pri nas ni dovoljena. Tukaj so mi domačini povedali, da je to kasava in da so užitni njeni gomolji. Stric gugl pa mi je potem povedal, da je kasava manioka, ki je v tropskih krajih enako pomembna prehrambena rastlina, kot pri nas krompir ali žitarice.

Laguno med otoki Matacawa, Tavewa in Nanuya so pred leti poimenovali Modra laguna, ker so tukaj pred 30 leti posneli film Modra laguna. Ta čudoviti odmaknjeni del Fidžija je potem postal obvezna postaja na programu turističnih križark, ki goste vozijo z otoka na otok. Celo del obale je tukaj rezerviran samo za goste z ladij.

In ko že pišem o Modri laguni, med tekom po gričih, gozdovih in plažah sva z Jonom ob morju opazila Brooke Shields in bil sem dovolj priseben, da sem jo hitro slikal. Na prvi pogled jo je morda težko prepoznati, saj se tudi njej pozna, da je od snemanja filma minilo že več kot trideset let 🙂

Še Jonov polet v sončni zahod.

6.7.
Na Wayi smo si ogledovali pisane ribe med koralnimi grebeni in kot se za Slovence spodobi, smo se tudi tukaj odpravili v hribe.

Veter se je ponoči unesel in zato smo zjutraj odjadrali proti severovzhodu, proti osrednjim otokom Yasawe, vendar je bilo jadranje umirjeno le prvo uro, potem pa se je veter spet začel krepiti in obračati vse bolj na severovzhodnik.
Opoldne je veter v sunkih že spet presegal 30 vozlov in vetru primerno so se kmalu povečali tudi valovi. Strnjenih koralnih grebenov, ki sem jih hvalil prejšnje dni, na zahodni strani otočja Yasawa ni, zato je bilo jadranje precej mokro, saj smo kar krepko orcali in nabijali v valove.
Popoldne smo nekako priskakljali do Nanuya-Sewe in v zavetju otoka spustili sidro. To bo to poletje naš najbolj severni otok, ki ga bomo obiskali.

 

Tudi tukaj imajo lepe bele plaže obrobljene s palmami in vrsto počitniških naselij v senci palm.

Otočje Yasawa je bilo zaradi svoje odmaknjenosti pred leti med jadralci znano kot oaza miru in samotnih sidrišč, kjer so domačini v senci palm živeli v plemenih, v skromnih hiškah in v sožitju z naravo.
Danes so otoki Yasawa vse bolj elitna turistična destinacija, kamor turiste v resorte vozijo z vodnimi letali in hitrimi katamarani.
Turizem seveda nima samo slabih strani. Prednost turizma na otokih je, da so domačini delo zdaj dobili v počitniških naseljih, doma cveti izdelava spominkov in tudi ribiči lahko nalovljene ribe v resortih prodajo po boljših cenah..

5.7.
Razlog za Zlatin smeh je trajal le eno dopoldne, potem pa smo razvili jadra in zadovoljni smo bili vsi.

Na obeh straneh verige otokov Mamanuca in Yasawa je vrsta koralnih grebenov, ki razbijajo oceanske valove in hkrati preprečujejo, da bi se razvili vetrni valovi, zato jadranje tukaj zelo spominja na jadranske razmere, le na koralne grebene je potrebno biti vseskozi pozoren, saj so na navtičnih kartah vrisani bolj na približno.

Veter nas je popeljal do skupine otokov Waya, kjer smo včeraj sidro spustili ob lepi beli plaži otoka Wayasewu.
Z Jonom sva pod večer po skalah skozi gosto grmovje in več kot dva metra visoko travo splezala na vrh otoka in bila po povratku hudo okregana od zelooo zaskrbljene Zlate, ki naju je do noči med komarji čakala na plaži.

Danes smo se po dopustniško premaknili le za pet milj na otok Waya. Seveda imajo tudi tukaj lepo belo plažo obrobljeno s palmami 🙂

Glavni razlog za kratko etapo je pravzaprav veter. Danes je vzhodnika preko trideset vozlov in v lepem okolju bomo počakali do jutri, ko je napovedano za polovico manj vetra.

4.7.
Križarimo med številnimi otoki in koralnimi grebeni proti severu.

Vetra ni in Zlati se smeji.

Ribo, ki jo je predvčerajšnjem ujel Jon, smo našli v navtičnem vodiču in se ji reče šnjur.

3.7.
Musket Cove marina in nekaj počitniških naselij je na otokih Malolo, zato je tudi narava urejena kot v botaničnem vrtu. Prijetna je za sprehode in tek po gričih v senci cvetočih dreves,
Vetra dopoldne ni bilo niti za vzorec, popoldne pa so se po našem sidrišču med koralnimi grebeni sprehajale le rahle sapice, zato bomo proti otočju Yasawa odjadrali šele jutri, ko je spet napovedan močnejši jugovzhodnik.

Elektronske navtične karte
so bile natančne okoli glavnega otoka Viti Levu, na tukajšnjih otokih pa je naša GPS pozicija na karti na zaslonu računalnika prikazana za nekaj sto metrov napačno, zato bo v prihodnjih dneh potrebna dodatna previdnost pri plovbi med številnimi koralnimi grebeni.
V prihodnjih dneh med otoki zagotovo ne bomo jadrali ponoči, saj so svetilniki tukaj bolj izjema kot pravilo. Veliko pomorske signalizacije je pred nekaj meseci odnesel orkan Wilson.2.7.
Včerajšnji dan počitka smo z Zlato in Jonom namenili sprehodom po gričih v zaledju Vude, z dosedanjo pacifiško posadko pa smo popoldne na skupnem kosilu še enkrat podoživeli naše jadralske dogodivščine od Tahitija do Fidžija. Seveda sem poleg okusne hrane moral požreti tudi kakšno zbadljivko, ki so mi jo servirali moji dosedanji jadralci 🙂 Glavna tema pogovorov je bila v bistvu, kdo je največ spal in najmanj jedel med potjo. Zmagovalca ne bo lahko najti.

Vesel sem, da so bili Pacifiąki valovi med prijatelji ľe po enem dnevu v preteľni meri pozabljeni.

Dopoldne smo se iz marine odpravili proti jugozahodu,proti otočju Mamanuca, kjer bomo dopustovali prvih nekaj dni.

Jona imajo ribe rade, saj je že kar takoj poskrbel za ribjo večerjo. Med jadranjem je v vodo spustil trnek in čez nekaj minut se je nanj ujela polmetrska riba, katere imena spet ne vemo, ker je nismo našli v katalogu užitnih rib Fidžija.

Jon je ribo očistil in razrezal, Zlata pa je iz nje na sidrišču pri otoku Malolo naredila okusno večerjo.

Ali je bila riba užitna, bomo vedeli jutri.

 

30.6.
Celo noč in dopoldne smo slalomirali med številnimi koralnimi grebeni, ki obdjajajo tukajšnje otoke. Na morju čeri skorajda ni videti, saj se nahajajo tik pod površjem, na navtičnih kartah pa je vse zeleno in so modri plovni prehodi med grebeni videti precej ozki.

Z našo mini odpravo smo danes v marini Vuda na severozahodu otoka Viti Levu zaključili jadranje čez tretjo četrtino Pacifika.
Andrej, Janez, Berti in Tea so se popoldne od Skokice poslovili in se za nekaj dni preselili na bolj mirna tla. Vsi skupaj smo bogatejši za veliko novih oceanskih jadralskih izkušenj.

Ja, Zlata in Jon sta nam ob prihodu v marino veselo pomahala z obale skupaj s skupino jadralcev, ki so nas glasno pozdravili z “Bula, bula”, skoraj kot da bi zmagali na regati. V teku popoldneva je za nami v marino prišlo še nekaj jadrnic iz flote World ARC-a, ki smo jih z vse manjšim zaostankom zasledovali z otoka na otok čez Pacifik.

29.6.
Včeraj smo imeli dovolj vetra, da smo bili že ponoči mimo prvih otokov iz skupine Lau, potem pa smo jadrali čez morje Koro in se popoldne ustavili pri enem od otokov, a so bili valovi na koralnem grebenu previsoki in si nismo upali na otok.
Danes zjutraj smo prijadrali do Levuke na otoku Ovalau-u, kjer mi je že uspelo opraviti večino nekoliko bolj zapletenih vstopnih formalnosti.
Veter nam je pretekle dni lepo služil in tudi dežja ni bilo veliko, tako da je moja posadka vse bolj pri močeh. Še en nočni skok nas čaka do druge strani največjega otoka Fidžija Viti Levuja in na cilju bomo. Kar dosti koralnih grebenov je pred nami, zato bo nočna navigacija zahtevala kar veliko pozornosti.

Kaže, da nas bo Zlata spet prehitela pri prihodu na drugo stran Fidžija in upam, da mi je tokrat ne bo potrebno še enkrat odkupiti iz imigracijskega centra 🙂

Na otoku Ovalau je veliko hiš še vedno poškodovanih zaradi silovitega ciklona, ki je tukaj divjal pred nekaj meseci, gozd nad Levuko pa je videti podobno kot pri nas po žledu pred dvema letoma, saj so številna drevesa ostala brez svojih krošenj.

Luški kapitan je povedal, da so bili otočani na ciklon dovolj zgodaj opozorjeni, a opozoril niso jemali dovolj resno, saj so imeli podobnih alarmov v preteklih letih že nekaj, pa vreme ni bilo tako kruto. Posledice letos so bile veliko izgubljenih življenj in nekaj večjih ladij, ki jih je orkan med svojim divjanjem vrgel na kopno ali potopil.

27.6.
Morje se je umirilo in dočakali smo dan prijetnega počitniškega jadranja. Lep vzhodnik nas žene v noč in Darkova napoved nam obeta še nekaj takšnih dni. Zjutraj pridemo do prvih otokov Fidžija, kjer pa se uradno ne smemo ustaviti, ker tako pravijo predpisi. Za nasvet bomo vprašali poglavarja…

26.6.
Zjutraj smo prijadrali do tongoške otoške skupine Vavau in se čez dan potepali med otoki. Zdaj smo že na poti proti Fitžiju, kamor pridemo čez 4 dni.

24.in 25.6.
Iz petkovega popoldneva smo pred Tongo čez datumsko mejo zajadrali v sobotni večer. Razmere na morju so ugodne za živahno jadranje.

23.6.
Sprehodi po kopnem res dobro vplivajo na moje jadralce in razpoloženja ne zmotijo niti številne plohe, ki pogosto zasenčijo sonce.
Kaže, da so veliki valovi z dosedanje poti že pozabljeni in bomo vendarle s polno posadko nadaljevali z našim jadranjem.

Danes smo se podali tudi v otoško podzemlje, v eno od številnih kraških jam. Niue je največji dvignjen koralni otok na svetu in ker je sestavljen iz čistega apnenca, je pokrajina v notranjosti podobna kot pri nas na krasu, le bolj na gosto je poraščena in zato bolj neprehodna, podzemlje pa je še bolj naluknjano kot pri nas.

Popoldne odrinemo na pot proti Tongi in Fidžiju, vsak drugi dan pa se bomo vmes ustavili pri katerem od vmesnih otokov.

Razmeroma hladno je bilo zadnje dni, a v prihodnjih dneh bomo jadrali malo bolj proti severozahodu, zato pričakujem, da bo morje okoli nas kmalu spet postalo toplejše.

22.6.
Zjutraj smo prijadrali do Niue-ja, kar na pomolu hitro opravili z vstopnimi formalnostmi in se potem razkropili po otoku. Andrej, Janez Berti in Tea so že hudo pogrešali trdna tla pod nogami in tudi jaz sem bil zelenega otoka vesel.
Morje nam zadnje dni ni prizanašalo, saj so štiri- do šest-metrski valovi vseskozi krepko pozibavali Skokico in niso najbolje vplivali na počutje mojih sojadralcev.
Niue je lep dvignjen koralni otok, poln kraških pojavov. Že z morja smo videli, da je krepko naluknjan.V prihodnjih dveh dneh si  bomo otok poskušali čim bolje ogledati, jaz pa bom imel nekaj dela tudi s popravilom jader, ki jih je načel neutrudni veter.

 

21.6.
Zima je na južnem Pacifiku in v vetrovnih nočeh nas grejejo bunde. 20 vozlov JV nas spremlja cel dan in valovi so se uskladili z vetrom, zato tudi s skrajšanimi jadri hitro napredujemo proti Niue-ju.Čas na oceanu si krajšamo s prebiranjem knjig in igranjem taroka.

Jadranje ni udobno, a jutri pridemo do otoka, kjer bomo imeli 2 dni premora za potep po trdnih tleh.

Seveda velja omeniti, da je Berti ujel rumenoplavutega tuna. Pravi, da je to njegova največja morska riba doslej.

20.6.
Veter se je vrnil že ponoči v obliki 15 vozlov jugozahodnika, čez dan pa se je spremenil v 25 vozlov južnika s strmimi valovi in zdaj z vala na val poskakujemo v svetlo mesečno noč.19.6.
Čez noč smo imeli zmeren vzhodnik, a je zjutraj začel slabeti, zato je genovo najprej zamenjal spinaker in popoldne motor. Nekaj ploh se je zlilo čez Skokico, zdaj pa so se med oblaki začele svetiti zvezde. Kaže, da nas čaka mirna noč, jutri pa naj bi spet začelo pihati.

18.6.
Aitutaki smo v dveh dneh pregledali po dolgem in po čez. Doktorja sta obiskala otoško bolnico na idiličnem kraju med palmami na vrhu hriba.

Popoldne smo dvignili sidro in se poslovili od Cookovih otokov. Upam, da smo pravi čas pobegnili pred prihajajočo dežno fronto. Do Niue-ja imamo 600 milj.
17.6.
Skokica ima preglobok ugrez za laguno Aitutakija, zato smo jo morali pustiti na sidru zunaj koralnega grebena več kot 2 km daleč od otoka. Zjutraj smo se med plohami s čolnom odpravili na Aitutaki.
Opravili smo že vse vstopne formalnosti, naslednja dva dni pa se bomo potepali po otoku.

16.6.
Vzhodnik nas je s petindvajset do trideset vozli hitrosti danes preganjal še močneje in tako smo včerajšnjim 170 prejadranim miljam danes dodali še 192 navtičnih milj in postavili letošnji rekord.
Jadrali smo tako hitro, da smo se namesto jutri zjutraj pred Aitutakijem zasidrali že danes zvečer in za nagrado na sidrišču preživeli mirno noč.

15.6.
Vseskozi imamo 15 do 25 vozlov vzhodnika in hitro, športno jadramo. Dan je bil oblačen z nekaj plohami. Posadka že sanja o kopnem. Še en dan. Vsi smo OK.

14.6.
Ponoči je veter prehodno oslabel, a se je zjutraj vzhodnik dovolj okrepil, da smo podnevi ujeli prehod čez koralni greben atola Maupihaa.

Domačini so nas prijazno pogostili s kokosi in razkazali pridelavo kopre. Od idiličnega otoka smo se zvečer poslovili in s čudovitim vzhodnikom jadramo proti JZ.

13.6.
Proti jutru, še v jasni zvezdni noči smo dvignili sidro in odjadrali do Bora Bore. Opravili smo že izstopne formalnosti, nabavili še nekaj sveže hrane ter zapravili še zadnje polinezijske franke.
Popoldne sledi še panoramski kopalni izlet okoli tega mondenega slikovitega otoka, zvečer pa odjadramo proti zahodu.

Upam, da bo morje dovolj mirno, da se bomo na poti do Aitutakija lahko ustavili še na katerem od vmesnih otokov.
Posadka je dobro razpoložena kljub temu, da je pretekla dva dni na morju preživela ognjeni krst. Vremenska napoved za prihodnje dni na poti do Cookovih otokov je vendarle prijaznejša.

12.6.
Veter, valovi in plohe so nas preganjale do Huahineja, kjer smo zjutraj spustili sidro. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po otoku, a nas je pri tem spet ujel dež in ker dež Huahineja ni spustil iz rok, smo popoldne po razpenjenem morju odjadrali  na sosednjo Raiatejo.

Malo me je skrbelo, kako bomo v tako velikih valovih prečkali prehod skozi koralni greben na vzhodni strani otoka, a je šlo vse brez težav. Po laguni med Raiatejo in Taho smo jadrali na drugo stran in v zavetju otoka preživeli mirno noč.

11.6.
Včeraj zvečer smo prijadrali na sever Mooreje in se spet srečali z Jasno. Danes smo si ogledovali otok, po katerem so se sprehajale plohe in mavrice. Popoldne smo se podali na precej razgibano morje in 30 vozlov vzhodnika nas skozi noč preganja proti Huahineju.

 

10.6.
Ponoči sem priletel na Tahiti in naletel na dobro razpoloženo posadko, ki je bila na Tahitiju ravno dovolj dolgo, da si že želijo odjadrati iz Papeeteja.
Po turobnem jadranju v maju se bom z lahkoto spet navadil, da je na barki lahko tudi veselo vzduąšje .
Da se Andrej, Tea, Janez in Berti lahko še na morju lahko spoznajo s Skokico, danes jadramo na sosednji otok Mooreja, kjer bomo sidro spustili pri Jasni v enem od zalivov na severu otoka.

6.6.
Službene poti me redko zanesejo ob topla morja, a včasih si naši šefi za prizorišče zasedanj in smučarskih sestankov izberejo tudi kraje, ki prav nič ne spominjajo na zimo.

Tokrat sestankujemo na severozahodu Karibskega morja, kjer nam je včerajšnje popoldne in noč popestrila tropska nevihta Colin, ki se je razbesnela nad vzhodno obalo  mehiškega Jukatana, danes pa je odvihrala naprej čez Mehiški zaliv proti Floridi.
Veliko dežja se je ponoči zlilo z neba in poplavilo ulice in ceste, današnji pogled skozi hotelsko okno proti rtu Cancun pa je veliko bolj prijazen.

2.6.

Cene so v Francoski Polineziji zasoljene, še posebej pa to velja za navtično opremo, zato sem te dni raje v Sloveniji nabavljal opremo, ki smo jo v preteklih tednih poškodovali ali uničili pri prečkanju Pacifika. Prihodnji teden bom imel na poti na Tahiti s seboj nove podkrižne pripone za jambor, novo dvižnico glavnega jadra, nov set za popravilo jader in še nekaj drugih malenkosti.

O vremenu v preteklih tednih na Pacifiku sem se pogovoril z Darkom, ki mi je povedal, da on na običajnih jadralskih vremenskih modelih južno od naše poti ni videl prav veliko neugodnega vetra ali večjih brezveterij in da bi verjetno brez večjih težav lahko prijadrali na Velikonočni otok. Radovednost mi ni dala miru, zato sem si tudi sam pogledal vremenske podatke za konec aprila in za maj ter ugotovil, da nam je obisk Velikonočnega otoka pravzaprav odnesel Pavletov satelitski internet, ki smo ga imeli na barki. V preteklih tednih, ki smo jih prejadrali po Pacifiku smo že sami ugotovili, da je napovedna vrednost oziroma zanesljivost vremenskih modelov, ki jih je preko radijske postaje in preko satelita spremljal Pavle, slabša kot 50 %. Toda v prvem delu poti tega še nisem slutil in sem vremenskim napovedim na barki še zaupal, zato smo zavili na zahod in izpustili Rapa Nui. V drugem delu poti pa smo se delali, da vemo, kaj počnemo in verjeli, da jadramo tam, kjer je še največ vetra in da je vetra na jugu še manj kot tam, kjer smo jadrali. Zdaj so vremenski podatki pokazali, da bi lahko jadrali po krajši poti veliko bolj južno in obiskali nekaj tamkajšnjih otokov. Poskus s satelitskim internetom na barki (kar se tiče vremenskih napovedi) tokrat ni bil uspešen in žal se je izkazalo, da je v zvezi z vremenom dajal zgolj lažen občutek varnosti :(. Trapasto se mi zdi, da sta Pavle in Mile mene krivila za neskoooončno jadranje po ąibkem vetru in motoriranje po brezvetrjih, kar je kvarilo razpoloženje na barki..

Lahko sem zgolj jezen sam nase. Pred odhodom na pot ne bi smel toliko zaupati drugim in bi moral poskrbeti, da bo Pavel na satelitski računalnik naložil prave vremenske programe. Po toči zvoniti je seveda prepozno, sem pa bogatejši za nove izkušnje.

Od Pavletovih satelitskih in radijskih postaj smo se zdaj končno poslovili. V prihodnjih tednih se bomo več ustavljali po otokih, kjer si bom na internetu lahko pogledal svoje običajne vremenske strani kot so Ugrib, Windfinder in Passageweather, ki so si v preteklih letih s svojo zanesljivostjo pridobile moje zaupanje. Za večdnevne poti med otoki pa mi bo spet pomagal Darko s svojimi vremenskimi napovedmi preko sms-ov.

V prihodnjih dneh pridejo na barko Andrej, Tea, Janez in Bertl, s katerimi bomo jadrali proti Fidľiju, sam pa grem pred tem za en teden ąe na kongres Mednarodne Smučarske Zveze FIS.

Pomlad 2016 – Panama, Galapagos in čez Pacifik do Fr. Polinezije

26.5.
Včeraj dopoldne smo prijadrali na Tahiti.
Že ponoči so se na morju pred nami začeli kazati z mesečino obsijani vrhovi Malega Tahitija, ob sončnem vzhodu pa je največji polinezijski otok zasijal v vsej svoji lepoti.

Na prejšnjih jadralskih poteh sem bil že nekajkrat na Tahitiju, a preko 2000 metrov visoki vrhovi otoka so se vedno skrivali v oblakih. Tokrat se jih je lepo videlo.

Dopoldne smo se ustavili na sidrišču pri letališču, kjer sta s svojo barko Calypso zasidranana Jasna in Rick. Po njenem potopisnem predavanju v Ljubljani sva se z Jasno nekaj mesecev dogovarjala za srečanje v Francoski Polineziji in nazadnje se nam je zares uspelo srečati na Tahitiju.

Na slikah je Calypso ter obisk pri Jasni in Ricku v prijetni notranjosti njunega plavajočega doma.

Večer smo preživeli vsi skupaj na Skokici, v klepetu ob palačinkah.

Veliko smo jadrali zadnje tedne in zaradi šibkega vetra preveč časa preživeli na barki in žal manj od načrtovanega na otokih.
Mile in Pavle sta zato dobila še večji odmerek oceana, kot sta pričakovala in prav tako sta dobila velik odmerek mene. Tudi jaz sem doživel veliko njunih posebnosti, a smo prečkanje dobre polovice Pacifika vsi skupaj vendarle nekako preživeli.

Barko smo danes privezali ob pomol mestne marine v Papeeteju.
V naslednjih dneh kot ptice selivke eden za drugim odletimo proti domu in skrajni čas je že, da se odpočijemo drug od drugega 🙂

Na Tahiti se vrnem čez dva tedna, ko bomo z novo posadko nadaljevali z jadranjem med pacifiškimi otoki.

25.5.
Na obzorju gledamo obrise vrhov južnega oz. Malega Tahitija. Še nekaj ur in pristali bomo. Na otoku se nameravamo srečati tudi s slovensko jadralko Jasno Tuta.

Zadnjo noč naąe tokratne poti na sredo juľnega Pacifika smo imeli vetra spet le za vzorec, zato nas je skozi z zvezdami posejano noč naprej poganjal le motor.

 
24.5.
Po divji noči s 30 vozli JV, je veter čez dan obrnil na severnik, nas ustavil in preusmeril proti zahodu, potem pa je veter ugasnil. Čakajoč na vzhodnik se z motorjem počasi bližamo Tahitiju.
.

23.5.
15-20 vozlov VJV nas hitro žene proti severu. Fantoma je žal za Raivavaejom, a čez Pacifik smo bili počasni in jaz odletim v Evropo čez dva dni, zato smo morali otok zapustiti hitreje hitreje, kot si je srce ľelelo.

22.5.
Popoldne smo se poslovili od lepega umirjenega otoka in iz lagune odjadrali proti toplejšim otokom na severu. Na Tahiti pridemo verjetno v sredo.

21.5.
Popoldne smo po petih dneh jadranja in zaradi dvodnevnega brezvetrja žal tudi motoriranja pristali na čudovitem otoku Raivavae.
Opravili smo že vstopne formalnosti in zdaj preskušamo, kako trdna so tla na otoku.

Uspeli smo dotočiti nekaj nafte, saj kaže, da prihodnji teden tudi na poti do Tahitija ne bo ravno vseskozi dosti vetra.



Iz skladišča sem izkopal kolo in se podal na potep po otoku in prvi postanek je seveda v internetni kavarni,
da na hitro preverim, kakšno vreme nas čaka v prihodnjih dneh in kaj je novega po svetu :).

21.5.
Kaľže, da na Raivavae vendarle pridemo podnevi. Noč nam je prinesla ľeleni južľni veter in ko so se umirili valovi zahodnika, smo hitro jadrali. Raivavae ľže kuka iz morja pred nami.

20.5.
Pacifik nam je postregel novo “sladico” – z zahodnikom in jugozahodnikom. Trudimo se z orcanjem in nabijamo v valove. Če se veter ponoči ne obrne na J, se lahko zgodi, da na morju zgubimo ąše en dan, ki bi bil sicer namenjen obisku otoka..

19.5.
Lep jesenski sončen dan, ľžal brez vetra. Prečkali smo kozorogov povratnik in šąe en časovni pas in smo zdaj 12 ur za SLO časom. Pacifik je velik….:)

18.5.

Hladen in vlažen jesenski dan je spet minil na južnem Pacifiku. Nebo je bilo cel dan podprto s številnimi stebri ploh in šele zvečer se je nekoliko zjasnilo, da so se po nekaj dneh na nebu narisale zvezde.

Trenirke so (poleg jadralskih oblek med plohami) že nekaj dni naše stalno oblačilo, pri dežurstvu čez noč pa se pokrijemo še s spalno vrečo, da ne zebe.

Čez dan nas je osrečil severnik, s katerim smo mirno jadrali, zvečer je ugasnil in proti zahodu nas spet poganja motor.

Dolgočasen dan je prekinilo le brnenje role na Pavletovi ribiški palici in v desetih minutah mu je na krov barke uspelo privleči šestkilogramsko tuno. Ja, poleg vse elektronske komunikacijske krame je Pavle s seboj na Skokico prinesel tudi tehtnico za ribe.

Glede vetra kaže, da bo jutri še en miren dan, potem pa se bo začel graditi anticiklon in z njim pride spet malo močnejši jugovzhodnik, ki nam bo pomagal privarčevati kakšno kapljico tekočega zlata, ki napaja motor barke.

17.5.

Dodatni dan na Gambierju mi je zjutraj poklonil priložnost za tek ob obali otoka in opazovanje sončnega vzhoda nad farmami biserov. Gojenje bisernih školjk pomeni glavni vir dohodkov za prebivalce Mangareve in okoliških otokov.

Nadaljevanje dneva ni bilo zelo obetavno. V trgovini z gorivi niso imeli nafte, čeprav so nam prej dva dni zagotavljali, da jo imajo, le počakati moramo do ponedeljka, ko spet odprejo vrata. Ker sem iz trgovine odšel z dolgim nosom, mi ni preostalo drugega, kot da spet hodim od hiše do hiše in domačine spračujem, kje bi lahko dobil nafto.

Dobro uro nisem bil uspešen, potem pa sem prodajalko v glavni trgovini, kjer smo pretekla dva dni nakupili največ hrane, prosil, naj povpraša pri svojih prijateljih, ali nam lahko prodajo nekaj nafte. Mojo prošnjo je slišala šefica trgovine in se spomnila, da imajo na dvorišču zakopana dva soda z nafto in nam enega lahko prodajo, vendar moramo kupiti cel dvestolitrski sod z nafto po hudo zasoljeni ceni. Organizirati je bilo potrebno še prevoz soda z nafto do barke in vse skupaj je stalo 500 zelencev.

Vsebino soda smo potem s tovornjaka pretočili v tanke Skokice in lahko smo odjadrali proti 700 milj oddaljenemu otoku Raivavae.

Pred izhodom iz atola Gambier smo se ustavili pri otoku Taravai in se s podvodnimi maskami, plavutmi in kamerami podali v čudoviti podvodni svet pisanih koral in barvitih tropskih ribic.

16.5.

Ni odločila kocka, temveč sta me sojadralca preglasovala. Še eno noč smo ostali v pristanišču.
Zjutraj bomo še enkrat poskusili najti nafto, pa četudi bomo morali navrtati tank na katerem od ob cesti parkiranih terencev 🙂

15.5.

Dopoldne smo namenili urejanju vstopnih formalnosti ter nabavi hrane, pijače, vode in nafte.

Kopenska opravila smo si razdelili tako, da je bil Mile zadolľen za vodo, Pavle za nabavo nafte, jaz pa za formalnosti, a pri nafti nismo bili uspeąni in posode za nafto na barki ľal ąe naprej ostajajo prazne.

Na Mangarevo vsaka dva tedna pride oskrbovalna ladja, ki je hkrati tudi potujoča bencinska črpalka. Ko ladje ni tukaj, si odvisen od dobre volje ribičev, ki so, ali pa tudi ne, pripravljeni prodati nafto iz svoje zaloge. Danes nam ni uspelo najti nobenega ribiča dobre volje in zdaj premiąljujem, ali bi se na pot proti Australsom odpravili danes, ali pa bi počakali do jutri in ąe enkrat poskusili s srečo pri nabavi nafte.

Vremenske napovedi so si nasprotujoče, ene napovedujejo ugoden veter, druge pa za prihodnje dni ne obetajo veliko vetra. Kaľe, da bomo popoldne metali kocko glede odločitve o odhodu na pot proti 700 milj oddaljenim Australsom s praznimi tanki za gorivo.

Med besedilo spodaj sem uspel dodati nekaj slik s poti, zgornje mladenke pa so bile včeraj prava paša za oči, polinezijske melodije pa balzam za ušesa.

14.5.

Končno.

Po dobrih 23 dneh smo dopoldne na morju pred seboj zagledali vrhove otoka Mangareva. Šest ur pozneje smo našli prehod skozi prstan koralnih grebenov, ki se na široko raztezajo okoli lagune otočja Gambier in pod večer smo po slalomu med številnimi čermi barko privezali ob pomol v vasici Rikitea.

Na poti od Galapagosev do Gambierja smo imeli v povprečju manj vetra, kot sem pričakoval, zato je bila tudi naša povprečna hitrost jadranja pod 6 vozli.

Toda doživeli smo tudi neurje pred dvema dnevoma s sunki vetra krepko čez 50 vozlov, ki je pustilo nekaj nekaj posledic tudi na Skokici. Na jamboru sta zacveteli obe podkrižni priponi in ju bo kmalu potrebno zamenjati.

Za zaključek poti je Pavle na prehodu v atol ujel tuno.

Prvi sprehod po otoku je bil namenjen obisku trgovine, saj smo na barki v preteklih tednih pojedli večino zalog hrane. Želenega francoskega kruha nismo dobili, smo pa ugotovili, da so cene tukaj zelooo zasoljene.
Zvečer smo se udeležili še vaške veselice s polinezijskimi plesi, zdaj pa je na vrsti noč brez dežurstva za krmilom.

14.5. dopoldne

Kopno na vidiku 🙂 Še 40 milj do sprehoda.

13.5.

Dan z 20-25 vozli jugovzhodnika je minil v hitrem, trdem, mokrem, športnem jadranju. Jutri bomo že petič na tej poti prestavili kazalce na uri in videli otok

12.5.

Lepo smo jadrali s severnikom, dokler se opoldne nismo zaleteli v dezno fronto, ki nam je postregla z viharnim vetrom in nas odpihnila za nekaj ur nazaj. Pol ure vetra med 30 in 50 vozli z jugozahoda je ustvarilo tako razburkano morje, da do srede noči nismo mogli jadrati proti Gambierju,temveč smo krizarili proti valovom. Ponoči se je morje počasi znižalo, veter pa obrnil na ugodno jugovzhodno smer.

Vsaka ploha zdaj morje in veter dodatno premeša,da nam pri delu z jadri ni dolgčas.

11.5.

Pavle in Mile sta v preteklih tednih na Pacifiku prebrala knjigo o Kon Tikiju, o norveški odpravi katere člani so sredi preteklega stoletja želeli podpreti teorijo, da so pacifiske otoke najprej naselili indijanci iz Južne Amerike.

S splavom narejenim po starih inkovskih načrtih so iz Amerike odjadrali na Pacifik in do Tuamotujev v Francoski Polineziji prijadrali v 90 dneh. Njihov najboljsi dnevni dosežek je bil 70 prejadranih milj oziroma povprečje treh vozlov hitrosti. To je zdaj za nas meja, pod katero nočem, da bi se spustili.

V preteklem tednu, ko jadramo bolj prvinsko in tudi v šibkem vetru ali  brezvetrju ne uporabljamo motorja, je naš dnevni izkupiček okrog 100 milj, kar znese priblizno 1,5 kontikija 🙂 Saj ne, da bi zeleli jadrati prvinsko, temveč motorja ne uporabljamo zato, ker v tankih za gorivo vlada suša, preostalih nekaj litrov nafte pa moramo prihraniti za plovbo skozi koralne grebene pri Gambierju.

Ponoči, ko veter oslabi in zaradi guncanja barke na valovih ne moremo uporabljati spinakerja, nas Kon Tiki včasih tudi prehiti, a smo podnevi potem v termičnem vetru vedno nadoknadili zaostanek.

Pred odhodom na Pacifik sem si za cilj postavil obiskati 5 otokov, na katerih se nisem bil: Malpelo, Galapagos, Velikonočni otok, Pitcairn in Raivavae. Po velikonočnem otoku bomo zdaj izpustili tudi Pitcairn, saj nas od njega ločuje trdovraten pas brezvetrja, v katerem ne želim, da bi obtičali.

Do Gambierja nas loči še manj kot 400 milj, kar pomeni od 3 do 6 dni jadranja, odvisno pač od vetra.

Današnji dan je bogat z vetrom, jutrišnji naj bi bil brezkrven, potem pa ??

Trije tedni so minili od odhoda z Galapagosov in vzdusje na barki je normalno. Pavle se je nekako sprijaznil, da je Pacifik velik, za Mileta je pot ze odločno predolga, jaz pa si tudi želim kmalu stopiti na kopno.

Prehranjujemo se razmeroma normalno, zmanjkalo nam je  tudi že svežega sadja, a imamo se kompote, konzerve in testenine.

Barka se dobro drži, le spinaker in glavno jadro sta zaradi opletanja na valovih že dobila nekaj obližov in zamenjati bo potrebno nekaj letvic na jadru, ki so se polomile v šibkem vetru med neprestanim preletanjem glavnega jadra z leve na desno in nazaj.

Morje je dobro razburkano. Dolgi valovi z juga danes spet občasno presegajo 6 metrov višine, a Skokico bolj zibajo strmejši navzkznii valovi z jugo vzhoda in s severa.


10.5.
Veter je ponoci spet ugasnil, ostali pa so valovi od vsepovsod in mi se pod opletajočimi jadri s hitrostjo 1,3 Kon-Tikija pomikamo proti jugozahodu.
 
9.5.
Dolgo napovedovani “jutrišnji” veter nas je končno našel in zdaj lahko spodobno jadramo s 15 vozli JV. Jutri se glede na vreme odločimo o Pitcairnu.
 
7.5.
Še en dopustniški dan, podnevi nekaj vetra, ponoči se v gladkem morju zrcalijo zvezde in za jutri je seveda spet napovedan pravi veter 🙂

6.5.
Vreme je se naprej čudovito za dopust na plaži: sončno, vroče, rahle sapice, toplo morje. Žal še nismo prijadrali do nobenega otoka in žal nas vremenske napovedi vsak dan ponovno enako potegnejo za nos: “Jutri bo začelo pihati in vzpostavil se bo vzhodnik oz. pasati”. No,današnja napoved je še malo slabša in nam napoveduje še dva dni spremenljivega rahlega vetra z nekaj vdihljaji in izdihljaji.
Mi čez dan v jadra lovimo sapice in se trudimo jadrati hitreje od treh vozlov, ponoči veter praviloma izdihne in potem čez noč počasi plujemo z motorjem na nizkih obratih. Prav čudi me, da nam nafte še ni zmanjkalo. Kaže, da se Craftsman vrti tudi na hlape. Že šest dni zapored dnevno prejadramo in premotoriramo okrog 100 do 130 milj. Na srečo je morski tok večinoma z nami in nam pomaga s 5 do 10 miljami dnevno.
Elektrike imamo na barki v izobilju zaradi novih sončnih celic in uporabe motorja, vsega ostalega, z izjemo rib, testenin in konzerv pa nam je že zmanjkalo ali pa smo uvedli stroge omejitve porabe.
Zaradi nemirnega morja na jugu in brezveterij na poti do tja, bomo izpustili tudi obisk Pitcairna in zdaj jadramo malo severno od direktne smeri proti Gambierju, ker nam ta smer obeta nekaj več vetra.
Še 850 milj imamo do tja in 6 do 10 dni jadranja.

5.5

Za danes napovedanega vetra žal nismo našli, zato zdaj že skoraj dva dni skupaj neprestano brni motor. Razdalja do prvih otokov se je končno spustila pod tisoč milj, kar pomeni, da bi na kopno lahko stopili čez en teden, a če jutri ne pridemo do vetra, ga bomo morali počakati, saj sem danes v rezervoar prelil predzadnjo kantico z nafto iz rezerve. Vremenska napoved za prihodnje dni je sicer obetavna, le uresničiti se mora.
Zadnji dnevi so bili dovolj dolgočasni in morje mirno, da sem na barki uredil nekaj stvari, za katere prej nisem našel volje in časa. Danes je prišlo na vrsto obnavljanje fug na tiku v kokpitu.
Razpoloženje na barki je presenetljivo dobro, kot da ne bi bili že
skoraj mesec dni na poti.

4.5.

Že peti dan zapored nas bolj kot veter spremljajo le sapice in dnevno prejadramo ali s pomočjo motorja preplujemo le po okrog 130 milj. Večino dneva in noči vetrne vzdihljaje lovimo v spinaker, ko pa nam hitrost za dlje časa pade pod tri vozle, zaženemo motor. Na srečo je tudi zadnje dni delež prejadranih milj vendarle večji od premotoriranih, sicer bi nam nafte že zmanjkalo.
Pavle preko radijske postaje posluša dnevna poročila z drugih jadrnic, ki so pred nami na poti proti Francoski Polineziji in vsi poročajo o tem, da nimajo vetra, razglabljajo o El Ninju in v neskončnost počasi motorirajo z nizkimi obrati, ker jih je tako kot nas strah, da jim bo gorivo pošlo preden pridejo do vetra ali kopnega. Kaže, da imamo mi vendarle boljše razmere, ali pa drugi ne uporabljajo spinakerja. Glede na vremensko napoved se bomo kmalu prebili do močnejšega vetra, ki bo s Skokice odpihnil enoličje in dolgočasje, ter nam skrajšal čas do prvega pristanka. Bojim se, da bomo morali preskočiti tudi postanek na Pitcairnu in bomo jadranje nadaljevali do Gambierja.
Zaloge sveže hrane so nam v glavnem že pošle, ostalo nam je še nekaj jabolk in seveda Pavletova mečarica. Porabo čipsa in vode smo že pred nekaj dnevi zmanjšali, da nimamo težav s sladkarijami pa je v preteklih tednih v glavnem že poskrbel Mile, ki se izgovarja, da je to posledica abstinenčne krize, ker je pred odhodom na jadranje nehal kaditi 🙂
Nebo nad nami je vseskozi pretežno jasno. Dnevi postajajo vse bolj vroči, temne noči brez mesečine pa so namenjene opazovanju zvezd, saj
ladje, barke ali česar koli drugega na morju že deset dni nismo videli.

3.5.

Preganjamo dolgčas.  Morje je gladko, nekaj sapic, cel dan že brni Craftsman in kaže, da bo še kakšen dan tako. Noč je mirna, čudovita za opazovanje zvezd.

2.5.

Veter slabi in obrača na vzhodnik, mi pa proti JZ, s spinakerjem tokrat po mirnem morju prvič v črno noč. Varčevati moramo nafto, vodo, čipsom, čokolado,….

1.5.

Slovenski ribiči ste na podlagi slike ugotovili, da je Pavle včeraj ulovil kratkokljuno mečarico. Danes smo imeli za kosilo zrezke iz njenega mesa s krompirjem in zelenjavo. Za desert so bile napolitanke, vse skupaj pa smo zalili s kozarcem črnega portugalskega vina.

Pavle in Mile sta sredi Pacifika pripravila kosilo na ravni 1A restavracije. Tudi kuhinjsko pomočnico smo imeli, ki je po kosilu v morski vodi na krmi pomila vso posodo. S sladko vodo moramo že precej varčevati, saj je veter postal zelo skromen in se nam jadranje zato časovno podaljšuje.

Dan je bil sicer precej oblačen in soparen. Jugozahodnika je ostalo le še za 6 do 8 vozlov, kar nam omogoča jadranje pod spinakerjem s 4 do 5, včasih 6 vozli hitrosti. Žal je valov več kot vetra in zibanje barke nam neprestano podira in prazni jadra.

Kaže, da bomo morali noč in jutrišnji dan premotorirati, pojutrišnjem pa naj bi nas počasi spet obiskal veter.

S Pavletom za ohranjanje kondicije obiskujeva trim kabinet in tekaško stezo na premcu Skokice, Mile pa pravi, da ni kaskader in mu zadošča skok v morje in nekaj plavanja za barko.

30.4.

Ponoči nas je veter skorajda popolnoma zapustil, da so jadra zoprno loputala ob zibanju barke na oceanskih valovih. Vmes smo nekajkrat zagnali motor, da nismo popolnoma obstali ter se nekako počasi prebili do jutra.

 

Zjutraj se nas je veter vendarle malo usmilil, da smo lahko dvignili špinaker

in spet s spodobno hitrostjo nadaljevali z jadranjem proti zahodu.

Ob pregledu nove vremenske napovedi sem videl, da obstaja upanje, da bomo v četrtek lahko zavili na levo proti jugozahodu, proti Gambierju in v nadaljevanju proti Avstralsom. Vpliv vremenskih front na južnem Pacifiku še vedno sega precej dlje na sever, kot sem to pričakoval in pod dvanajstimi stopinjami zaenkrat ni ugodnega vetra za potovanje proti zahodu.

Jadralsko monotonijo je popoldne prekinilo brnenje koluta na Pavletovi ribiški palici. Ker smo imeli dvignjem špinaker, se tokrat

nismo mogli ustaviti in se je Pavel z ribo pač moral spopasti z drveče Skokice.

Tokratna riba je bila vitka in za malenkost manjša kot mečarice v preteklih dneh in Pavletu je ribo počasi vendarle uspelo izvleči iz vode. Riba na sliki je dolga okrog 189 cm in težka 17 kg. Nekako se nismo mogli zediniti, katero ribo je ujel.

Pavle pravi, da je mečarica brez meča :), morda pa je križanec med kačo in tuno. Če kdo ribo prepozna, naj sporoči.

Riba je zdaj že v hladilniku narezana na zrezke in bojim se, da bomo vse naslednje dni morali jesti samo ribo.

V planu za Pacifik smo zdaj prečrtali veliko ribo, najti moramo le še kakšen otok.

28.4.

Vreme imamo še naprej ugodno za hitro jadranje. 12 do 20 vozlov jugovzhodnika nam zadnje dni omogoča, da dnevno prejadramo nekaj nad 170 navtičnih milj. Danes so se z juga pričeli valiti veliki dolgi valovi, ki Skokico počasi in neutrudno dvigujejo za 6 do 8 metrov na vrh vala, s katerega daleč naokoli lahko vidiš, da nikjer in nobene ladje in potem se barka spet počasi spusti v dolino med valovi. Na vrhu vala namerimo 20 vozlov vetra, v dolini pa 12.

Danes smo si spet ogledali vremensko napoved za prihodnjih sedem dni.

Kaže, da bomo še en teden jadrali v isto smer (255 – 260), saj je veter sto milj južno od nas precej šibkejši, še nekoliko bolj južno v pasu pod dvajsetimi stopinjami (kjer ležijo Velikonočni otok, Pitcairn in

Gambier) pa so vremenske razmere pod vplivom ciklonov in anticiklonov z južnega Pacifika zelo spremenljive in ponekod divje. Za zdaj nič ne kaže, da bi nam za prihodnji teden napovedane razmere lahko omogočile izkrcanje na Pitcairnu. Priporočila iz navtičnega vodiča namreč pravijo, da je izkrcanje na otok mogoče le v umirjenih razmerah.

Križa čez obisk Pitcairna v mojih načrtih še nisem naredil, a pri odločitvi bo varnost zagotovo na prvem mestu.

Naše jadranje do prvega naslednjega postanka se bo z dveh tednov sicer podaljšalo na tri, a hiter pogled na zaloge hrane na barki kaže, da nam stradati še ne bo treba.

Pavle je včeraj imel nekaj ulova, a sta se na trnek žal ujela le dva ptiča. Eden se je rešil sam, drugega pa smo uspeli brez posledic povleči na barko in sneti s trnka, da je tropik potem sam odletel iz Pavletovih rok.

27.4.
Čudovite razmere imamo za hitro jadranje proti ZJZ. Po nočniih plohah smo imeli jasen dan.

26.4.
Vremenske napovedi preko kratkovalovnih radijskih povezav in preko satelita, ki jih je na Skokici uredil Pavle, so pravi luksuz in dodatno pripomorejo k občutku varnosti. Na podlagi današnje vremenske napovedi za prihodnji teden sem se danes odločil, da tudi letos naredim križ čez obisk Velikonočnega otoka. V drugem delu tedna bi morali jadrati oz. motorirati preko 300 milj širokega pasu brezvetrja oz.slabotnega vetra, potem pa prihodnji teden še križariti proti vetru in ker je za takrat okoli Velikonočnega otoka napovedanega tudi veliko vetra, bi bil vprašljiv naš pristanek, saj ima otok le odprta in valovanju izpostavljena sidrišča, pristanišče pa je za Skokico preplitvo.
Torej, Rapa Nui morda kdaj drugič.
Nadaljujemo z jadranjem proti zahodu v pasu okrog 10 stopinj južno, kjer napovedi obetajo še najmočnejše pasate, a je veter tudi tukaj danes oslabel na 10-15 vozlov JV, kar nam omogoča lagodno jadranje s 5 do 6 vozli hitrosti. Ponoči smo spet jadrali skozi nekaj ploh, ki so nam barko lepo oprale.
Do Gambierja imamo še pribljižno 2400 milj jadranja, kar pomeni, da bomo do prvega postanka jadrali še pribljižno dva tedna in pol. O obisku Pitcaina se bomo odločili prihodnji teden glede na takratno vremensko napoved. Trenutne napovedi kažejo brezveterje pod 12 stopinjami južno, pod dvajsetimi stopinjami pa se vetrovne razmere pod vplivom fronte precej spreminjajo.
Naša težava je tudi v tem, da se mi je nafta na Galapagosu zdela predraga. Tam je cena goriva za tujce kar trikrat višja kot za domačine, zato nafte od postanku nisem dotočil. Zdaj se moramo izogibati prevelikih področij brez vetra in dolgega motoriranja, da ne bi kje na odprtem morju predolgo obstali brez nafte. Do Gambierja bomo jadrali malo bolj naokoli, dokler se pod dvanajstimi stopinjami spet ne vzpostavijo pasati. Upam, da se bo to zgodilo preden pred seboj zagledamo Markeze.

25.4.
Veter se je danes okrepil na blizu 30 kts in mi se umikamo na ZJZ. Če si vreme premisli, gremo na V otok, sicer proti 2500nm oddaljenemu otočju Gambier.

24.4.
Po nekaj dneh kislega jadranaja smo dočakali vreme, kot se za nedeljo spodobi, najprej z mesečino razsvetljena noč, ki se je spremenila v lep sončen dan z 22 vozli stalnega jugovzhodnika.
ITZC-Intertropsko konvergenčno cono, področje nestalnega vetra, tišine in ploh, ki nastaja ob ekvatorju na stiku med severnimi in južnimi pasati sem letnemu času primerno pričakoval sevreno od Galapagosov, jadranje pa nam je minula dva dni grenila južno od ekvatorja.


No, zdaj je ta nepredvidljivi del poti za nami in pred nami je nekaj dni hitrega športnega jadranja v zmerno močnih JV pasatih, potem pa se bo veter južno od 12 stopin začel obračati v še bolj ugodni vzhodnik in bomo jadra spet lahko podaljšali, Skokica pa ne bo več vseskozi nagnjena do ograjice. Precej se je otoplilo, morje je spet toplo, noči soparne.
Pavle si bo vzel kakšen dan premora pri ribolovu, da naštudira, kako na trnek uloviti ribo, ki bo dovolj majhna, da jo bo lahko potegnil na barko.

23.4.
Skozi noč in dan jadramo od plohe do plohe, veter spremenljiv, nasprotni valovi nas ustavljajo. Pavle je na trnek ujel dve veliki mečarici, a se je po enournem boju laks strgal preden je ribo uspel potegniti na barko.

22.4.
Vzhodnik je bil luknjast, dokler zvečer nismo prijadrali do deževnih oblakov. Za plohami nas je pricakalo 20 vzl. JJV in zdaj s skrajšanimi jadri orcamo proti JZ. Kaže da bo Skokica se nekaj dni močno nagnjena na desni bok, a vseeno dnevno za krmo vstane načrtovanih 150 milj. Vsi smo OK.

21.4.
Naše elektro-mehanične težave (ki smo jih morali prijaviti oblastem, da so nam dovolili postanek) smo že odpravili. Zamenjali smo namreč varovalko sidrnega vinča :), zato se naš postanek na Galapagosih počasi izteka in po otoku delamo še zadnje korake, preden se bomo za dobra dva tedna spet podali na morje, na pot proti jugu, proti čilenskemu Velikonočnemu otoku (Rapa Nui oz. Isla Pasqua).

Jelko se danes poslovi od Skokice in odpluje na sosednji otok Santa Cruz, zato se bodo naša nočna dežurstva na barki med jadranjem malo bolj vlekla, ali pa bomo malo manj spali 🙂

Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni na naši poti proti jugo-jugozahodu je podobna kot za pot iz Paname do Sant Cristobala, to je 8 – 15 vozlov jugovzhodnika z nekaj luknjami v vetru.

20.4.
Otočje Galapagos si pogosto predstavljamo kot nekakšen živalski vrt z nenavadnimi živalmi v naravnem okolju, a je ogledovanje časovno in prostorsko vendarle precej razmaknjeno in da bi živali videl, je potrebno vmes kar dosti potovati.

Mi smo se danes z avtom odpravili po San Cristobalu in si v rezervatu na hribu sredi otoka ogledali velike želve in še več strupenega grmovja, katerih za ljudi strupene plodove želve rade jedo.

Morske leve lahko tukaj vidiš marsikje ob obali. Mi smo se z njimi kopali na plažu na privetrni južni strani otoka. No, čisto blizu nas levi vendarle niso spustili in so naju Miletom z rjovenjem opozorili, da jih morda ni varno božati ali jim pod nos moliti kamere.

Ko so se oblaki popoldne nekoliko dvignili, smo se povzpeli do vulkanskega jezera na vrhu hriba. Na sosednjem grebenu smo sredi naravnega parka videli vetrnice vetrne elektrarne in ob njih pojasnilo, da vetrnice pomagajo ohranjati naravno okolje, da zmanjšujejo onesnaževanje zraka in nevarnost onesnaženja morja ob prevozu naftnih derivatov. Njihov cilj je z vetrno energijo proizvesti več kot 50 % potrebne električne energije za prebivalce otoka. Kaže, da imajo tudi UNESCO-vem naravnem parku na Galapagosih ptice, ki po mnenju strokovnjakov mnogo bolje vidijo od slovenskih ptic.

Popoldne smo se vrnili na Skokico in ugotovili, da so jo zasedli morski levi, ki so nergali, ko sta jih Jelko in Pavle jih pregnala iz kokpita barke, kjer so so dremali v senci biminija.

19.4.
Po hitrem jadranju preko noči smo že zjutraj v megli in pršcu pred seboj zagledali obale otoka San Cristobal.
Dobro se je ohladilo in moram zdaj med dežurstvom na krovu ponoči trenirki dodati še anorak, da me ne zebe.

Iz morja nas pozdravljajo morski levi in po nekaj urah jadranja ob severozahodni obali otoka, se je zjasnilo in seveda se je ozračje pod vplivom tropskega sonca takoj tudi ogrelo.

V drugem poskusu se nam je v močnem vetru uspelo zasidrati pred pristaniščem Baquerizo Moreno in takoj je na barko prišel agent Bolivar, ki ga je k nam poslal luški kapitan. Dogovorili smo se, da imamo tukaj postanek v nuji, saj bi sicer moral zaprositi za dovoljenje (autografo), za katerega je potrebno zaprositi 6 tednov v naprej. Vedel sem, da pristaniške oblasti večinoma dovoljujejo krajše postanke brez autografa in nenapovedanim jadralcem dajo dva ali tri dni časa, da odpravijo svoje “težave”.Le pri ceni ni bistvenih razlik, z ali brez avtografa, nas bodo formalnosti za pristanek na Galapagosih stale okrog 600 dolarjev.

Z agentom smo se vse dogovorili in čez dobro uro je na barko pripeljal osem uradnikov, s pomočjo katerih smo izpolnili formularje, ožigosali potne liste, pregledali notranjost barke. Na koncu je na Skokico prišel še možakar v skafandru in notranjost barke s pomočjo svoje bazuke zaplinil, da se je iz nje kadilo, kot da bi v notranjosti izbruhnil požar.

Do zdaj sem pristojbino za defungifikacijo barke v različnih pristaniąčih po svetu vedno le plačal, nikoli pa mi barke niso zares “razkuľili”, tokrat pa je ghost buster svoj posel vzel hudo zares in v barki je bila megla tudi ąe po nekaj urah, ko smo se vrnili, da bi jo prezračili in očistili.

Zdaj imamo dva dni časa, za reševanje naših “težav”. Le te smo popoldne reševali s sprehodom med morskimi levi po mestecu in bližnji okolici.

18.4.
Pavle je danes ujel prvo ribico.
Pacifik je zelo miren, a Skokica lepo jadra. Zvečer smo prečkali ekvator in moji trije vajenci so se ob tem spremenili v 3 sestre ter družno zapeli Lahko ti podarim samo ljubezen….:)
Jutri popoldne prijadramo na San Cristobal.

17.4.
Včeraj smo v slabotnem vetru jadrali pretežno le na motor. Zvečer pa se je okrepil veter z juga in danes orcamo čimbolj proti Galapagosom.

14.4.
Veter je ponoči oslabel in večino dneva smo jadrali tudi s pomočjo motorja. Šibkejši veter pa je imel vendarle e
no prednost: valovi so bili zato manjši
in nam popoldne omogočili, da smo se pribljižali skalnemu otoku Malpelo. Vojaki s kolumbijske vojaške postojanke na pobočju otoka so nam dovolili izkrcanje in nam z mostu spustili vrvno lestev, po kateri smo se kot v adrenalinskem parku s čolna povzpeli v višino.

Obale otoka so vse naokoli strme in skalne, zaradi oceanskih valov, ki se razbijajo ob skale, pa bi bilo drugače izkrcanje lahko še bolj pustolovsko.
Na otoku, ki je več sto kilometrov oddaljen od matične države, dežura pet vojakov in čuvaj naravnega parka. Tukaj tudi gnezdijo kolonije vodnih ptic in kuščarji ter raki različnih velikosti. Na pobočju sicer sicer popoplnoma golega otoka smo našli vodni izvir, iz katerega se s pitno vodo poleg živali oskrbujejo tudi vojaki.
Pod večer smo se od osamljenih Kolumbijcev poslovili in odpluli na jugozahod proti otočju Galapagos, kamor bomo verjetno prišli v torek.
Veter se je zvečer spet dvignil in zdaj mirno jadramo v noč.

13.4.
Včeraj nam je na luški kapetaniji v marini Flamenko uspelo presenetljivo poceni in hitro opraviti vse izstopne formalnosti ter pridobiti zarpe (plovno dovoljenje) za pot do Galapaških otokov.
Po pol nižji ceni, kot je v Evropi, smo napolnili tudi tanke za nafto in vodo, le hrana v trgovini je bila dražja kot v Sloveniji.
Že zgodaj popoldne smo odjadrali proti otočju Perlas, kamor smo do otoka Viveros z lepim severnikom prijadrali zvečer.
Danes smo Viveros najprej osvojili in se prepričali, da je temperatura vode med otoki v panamskem zalivu še vedno zelo osvežilna. Potem smo dvignili sidro in nekaj ur jadrali ob neskončnih belih plažah otoka Del Rey proti jugu in se potem ustavili za rtom Cocos na še eni neskončni plaži.
Zanimivo je, da so ti lepi tropski otoki zelo redko poseljeni in na plažah so nam delale družbo le številne ptice.
Pod večer smo odjadrali proti jugozahodu in zdaj ponoći nam jadranje napenja lep severozahodnik. Za vmesni cilj na poti Galapagosa smo si postavili 300nm oddaljeni kolumbijski otoček Mampelo.
Vremenska napoved nam za prihodnjih nekaj dni obeta zelo malo vetra, vendar je bila takšna napoved tudi za danes, pa vendarle lepo jadramo in zdaj vsi upamo, da bo taka tudi v naprej.

12.4.
Po tem, ko sta se v preteklih dneh na barko že vkrcala Pavle in Mile in je Pavle predvčerajšnjim Skokico preselil na sidrišče pred Panama City, sva včeraj zvečer na barko prišla še midva z Jelčom.

Na prvi sliki je pogled z letala na sidrišče, kjer je zasidrana tudi Skokica, na drugi pa Panama City.

Mile in Pavle sta sicer že nabavila nekaj hrane, a pot čez Pacifik bo dolga, zato bo treba zaloge še dopolniti. Upam, da nam bo danes uspelo natočiti še nafto in vodo ter opraviti vse izstopne formalnosti, da bi še pred večerom lahko odjadrali do osem ur oddaljenega otočja Perlas.

7.4.
Pred odhodom domov so nam načrte v marini Playita občutno spremenili in lagoden dan se je spremenil v hitenje in lovljenje časa do odhoda letala proti Evropi. Da bi nam olajšal logistiko ob naąih prihodih na barko konec tedna, sem se odločil za privez v sicer dragi marini. Tam smo barko v nedeljo dopoldne že privezali ob pomol, ko pa sem želel plačati za privez, so hoteli vedeti, kdo bo ostal na barki. V marini Playita imajo namreč pravilo, da mora biti vseskozi nekdo na barki in jo nadzirati. Na kaj takšnega sem naletel prvič. Nihče ni ostal na barki, drugega varuha na hitro nisem mogel dobiti, sosednja marina je bila polno zasedena in ni mi preostalo drugega, kot da izkrcava Bojana in Jona, midva z Zlato pa sva morala Skokico na hitro prestaviti do otoka Taboga, kjer sem bil prvotno dogovorjen za privez na boji.
Skrbniku sidrišča sem privez pred dnevi že odpovedal, a mislim, da je bil Chuy vseeno vesel, ko naju je spet videl. Zagotovil je, da je barka na sidrišču varna, vrvi na boji zelo močne in da bo pazil na Skokico teh nekaj dni, ko bom jaz po opravkih po Evropi.

3.4.
Naše počitnice v Panami so se žal iztekle.


Zvečer smo prijadrali pred Panama City, kjer bomo v marini Playita za en teden pustili Skokico, popoldne pa začnemo naše potovanje proti domu.

V Panamo se vrnemo čez dober teden, potem pa bomo odjadrali čez Pacifik.

2.4.
Včerajšnji pingvini so bili žal prvoaprilski. Počakati bom moral vsaj še dobra dva tedna do Galapagosov, da bi jih lahko spet videl v naravi.

Tudi ribe smo včeraj malo napihnili. Bojan in Jon sta ujela takšno tuno, ki je potem končala v ponvi in v naąih ľelodcih.

Živalski svet je tudi na Perlasih bogat, tako pod vodo, kot tudi v zraku in na kopnem, le večina otokov je na gosto poraščena in s plaž nismo prišli prav daleč v notranjost.

Tukaj se zdaj počasi končuje suho obdobje, med katerim, podobno kot pri nas pozimi, drevesa večinoma odvržejo liste. Krošnje dreves so zdaj večinoma gole, a bodo kmalu spet pognale liste.

Obiskali smo otoka Chapera in Mogo Mogo, ki ju obkrožajo številne svetle plaže.

Razlika med plimo in oseko je na tem delu Pacifika blizu štirih metrov, zato so plaže ob oseki zelo prostrane. Ne gledam vseskozi na plimske tablice, a nekaj sem se na preteklih poteh po svetu vendarle naučil. Čoln na plaži vedno zanesemo še nekaj metrov navzgor, da nam ge ne odnese plima, prav tako pa ob sidranju poskrbim, da je pod kobilico vsaj še šest metrov vode, da se ob oseki pacifiški indijanci ne bi spet zabavali ob nasedli Skokici.

1.4.
Dopoldne smo se v skoraj popolnem brezvetrju preselili proti jugovzhodu do 40 milj oddaljenega otočja Perlas. Zelo mirni plovbi navkljub nam ni bilo dolgčas, saj sta Jon in Bojan na poti nalovila kar nekaj tun in mahi mahijev. Največja tuna je bila tako težka, da smo jo vsi štirje komajda lahko povlekli na barko.

Na Perlasih smo se ustavili na otoku Contadora, kjer nas je čakalo presenečenje, saj smo videli tri pingvine, kako racajo po plaži. Prejšnji teden sem na internetu prebral, da se je zaradi letošnjega močnega El Ninja obrnil hladni Humboldtov tok in je zato pingvinom na Galapagosih postalo prevroče ter so se od tam odselili. Predstavljal sem si, da so se odselili na jug proti Čilu in Antarktiki, zdaj pa vidim, da jih je nekaj odplavalo tudi proti severu, saj se je Panamski zaliv v zadnjih mesecih zelo ohladil.

30.3.
V nasprotju z vsemi pričakovanji pilot danes ni zamudil, temveč je že v jutranjem mraku prišel na barko, da smo še pred sončnim vzhodom naredili dobršen del poti med otočki po slikovitem Gatunskem jezeru.

Žal nam pilot ni dovolil jadranja po jezeru. Sredi dneva smo primotorirali do zapornic na pacifiški strani Panamskega prekopa, kjer so nas postopoma v treh korakih spustili do morja.

Vetra v Panamskem zalivu danes skorajda ni bilo, zato smo spet s pomočjo motorja nadaljevali s potjo proti jugu do otoka Taboga, kjer smo Skokico privezali na bojo v zalivu pred vasjo. Na sidrišču pri Tabogi nameravam prihodnji teden pustiti barko, saj so marine na pacifiški strani Paname nesramno drage. Chuy, ki je skrbnik sidrišča pri Tabogi, mi je obljubil, da bo skrbno pazil na mojo barko, vendar se bom o tem, kje bom pustil barko, odločil šele v nedeljo, ko bom videl zadnjo vremensko napoved.
Nekoliko se je ohladilo na barki. Občuti se, da je Pacifik tukaj za nekaj stopinj hladnejši od Karibskega morja.
Prihodnjih nekaj dni se nameravamo potepati med otoki Perlas, ki leľijo ąe malo dlje proti jugu.

29.3.
Po nekaj dneh sprehodov po naravnem živalskem vrtu naravnega parka San Lorenzo smo danes prišli na vrsto za prehod Panamskega kanala.

Poslovili smo se od rakunov, opic, mravljinčarjev, pum ter ptic vseh barv in glasov in se skupaj še z nekaj drugimi jadrnicami postavili v vrsto med velike velike ladje.

V teku popoldneva smo se preko treh sistemov zapornic dvignili za dobrih 30 metrov do Gatunskega jezera, kjer smo zvečer spustili sidro. Tu bomo zdaj preko noči počakali na nadaljevanje poti in če bo šlo vse po načrtih, bomo jutri popoldne zapluli na Tihi ocean.

27.3.
Dneve čakanja na prehod Panamskega prekopa si bogatimo s potepanjem po Panami.

Bojan in Jon sta se nam včeraj pridružila na barki in danes pa smo se zjutraj najprej odpravili na foto-lov za opicami v bližnjem pragozdu, popoldne pa smo se odpeljali v Colon, da bi preverili, ali je to zares najbolj nevarno srednjeameriško mesto.

K pristaniškemu mestu nekako sodi, da na ulicah srečuješ ljudi različnih narodnosti in ras, a doživeli nismo ničesar, kar bi lahko potrdilo sloves nevarnega mesta. Obisk starega mestnega središča smo preživeli, zato smo se zapeljali še naprej ob karibski obali proti vzhodu do stare ribiške vasi Portobelo, ki je zadnje čase poznana predvsem po čudežih črnega Kristusa.

25.3.
Po dveh dneh packanja je barka spet na vodi in pripravljena za pot na Pacifik. Toda morali bomo še malo počakati, saj so nam rok za plovbo skozi panamski kanal prestavili na torek ali sredo. Agent sicer pravi, da si bo prizadeval dobiti prostor za ponedeljek zvečer, kot je sprva obljubljal, a zdaj pravi, da je glavna sezona in so termini zasedeni, …
Si bomo že nekako zapolnili prihodnjih nekaj dni, da ne bomo čakali v marini. Najeli smo avto in zapeljali se bomo naokoli po Panami. Jutri greva z Zlato najprej v Panama City, kamor na letališče priletita Bojan in Jon.

Nekako sem se že sprijaznil s tukajšnjo vročino, da se je bom navadil, pa bo moral miniti še kakšen dan. Za ohladitev sem si ravnokar ogledal nov celovečerni film režiserja in snemalca Mileta Vilarja (glej spodaj), kjer v glavni vlogi brez dvojnikov in kaskaderjev nastopa Mile Vilar 🙂

24.3.
Vetra je bilo na morju med Bocasom in Colonom vsaj za stopnjo več, kot sem pričakoval in podobno je bilo z valovi, ki so se prelivali čez palubo. Takšen ognjeni start v novo jadralsko sezono, je bil prehud za moj želodec, Zlata pa me je zadnja dva dni zelo grdo gledala.

Petindvajset vozlov severovzhodnika naju je včeraj pregnalo do reke Chagres, kjer sva si med sprehodom po tropskem pragozdu umirjala želodce, ponoči pa sva jadrala še malo naprej in sidro spustila za valobranom pred Colonom.

Danes sva bila zelo pridna, saj sva že zjutraj opravila inšpekcijski pregled barke, popoldne pa so Skokico v Shelter Bay-u postavili na kopno, da sva jo lahko celo popoldne in še ponoči čistila, brusila in barvala. To bova počela še jutri, potem pa se začenja dopust :).

22.3.
Zjutraj sva z Zlato priletela v Bocas, se potem vkrcala na ladjico in dopoldne sva bila že na barki.
Skokica naju je pričakala tam, kjer sem jo jeseni zapustil. Paluba je bila precej zelena in črna od alg in plesni, notranjost barke pa je presenetljivo suha in je dobro preživela vlažno tropsko podnebje.
Podvodni del je bil popolnoma zaraščen z algami in školjkami, zato sem se moral kar dolgo potapljati pod barko, da sem jo za silo očistil.

Kaže, da v toplem tropskem morju tudi ladijski protivegetativni premazi ne zaležejo dovolj.

Zvečer bova opravila luške formalnosti v Bocasu, potem pa odjadrava na 150 milj dolgo pot do Panamskega kanala, kjer sem za četrtek dogovorjen, da opravimo inšpekcijski pregled in meritve, ki so pogoj, da nas uvrstijo v vrstni red za plovbo skozi kanal.
Iz letala sem videl, da je morje na poti kar dobro vzvalovano.

20.3.
V Planici smo danes v čudovitem vremenu in prazničnem vzdušju uspešno zaključili skakalni del mojega življenja.
Zime imam zdaj zares že dovolj in jutri zato z Zlato odletiva proti toplejšim krajem. Če na poti ne bo večjih zapletov, se bova v torek na panamskem otoku Bastimentos že lahko vkrcala na Skokico.

Vse kaže, da je za junijski tečaj jadranja med Tahitijem in Fidžijem le še eno prosto mesto.

Jesen 2015 – Karibi

12.11.
Odštevam ure do odhoda domov.
Pogled na panamske kordiljere
z vrhovi preko 2000 metrov.

Opice mi že na daleč zbežijo izpred objektiva fotoaparata, tale kosmatež pa me je počakal na veji celih 20 minut, da sem šel po fotoaparat na barko in ga slikal.
Mislim, da je lenobno še vedno grizljal isti list kot dvajset minut poprej, ko sem ga prvič videl.

Ponoči tukaj skoraj vsak dan dežuje, dnevi pa so lepi. Pravijo, da zdaj prihaja sušnejše obdobje.

 

11.11.
Po nevihtni noči se je naredil lep dan, ravno pravšnji za sušenje blazin, prezračevanje in pospravljanje po barki.
V preteklih tednih smo na barki žal gostili tudi komarje, hrošče in ščurke. Predvsem slednji, ki smo jih nekje vkrcali skupaj s hrano, so še posebej trdoživi in jih ne zmanjka. Včeraj so fantje iz mesta prinesli pršilo proti golazni, s katerim skušam doseči vse skrite kotičke v omarah in upam, da bo operacija čiščenja zalog hrane in razkuževanja uspešna.

Med pospravljanjem sem na barki dobil obisk dveh podjetnih fantičev v kanuju, ki sta mi prišla ponudit pohane banane. Predvidevam, da je bila to njuna malica. Odveslala sta z nekaj zavojčki piškotov iz zaloge sladkarij, ki jih imam poleg čipsa vedno na barki.

Včeraj sem s fotoaparatom po pragozdu otoka Bastimentos preganjal opice, a mi žal nobene ni uspelo posneti dovolj od blizu. Verjetno bo priložnost za to spet spomladi, ko se vrnem.

Za letos imam več kot dovolj morja, jadranja in vročine. Čas je že, da se vrnem domov v hladnejše okolje, saj prihodnji teden začnemo z zimskimi skakalnimi tekmami.

 

10.11.
Skokica je zdaj varno privezana v marini v zavetju otoka Bastimentos, kjer bo letos prezimila.
Marina se seveda nahaja v zatišni legi, zato vetra v njej ni prav veliko, sonce pa je močno in med pospravljanjem na barki ne gre brez potnega čela.

Tomaža sem potegnil na vrh jambora, da je preveril tirnice rol- genove, za katero se mi je zdelo, da se zatika. Spotoma je naredil še nekaj posnetkov okolice marine.

Denis, Tomaž in Tadej jutri zjutraj odpotujejo proti domu, sam pa tukaj ostanem še dober dan dlje.

Dva dneva, ki sem jih imel za rezervo pri načrtovanju letalskih kart bom poleg vzdrževalnih del na barki namenil še sprehodom po gozdovih in plažah bujnega tropskega otoka. Plaže na vzhodni strani otoka so izpostavljene valovom, zato so priljubljene med deskarji, ki jahajo na valovih.

9.11.
Veter se je sinoči vrnil, da smo lepo jadrali skozi noč, le občasno smo vmes še morali zagnati tudi motor, ko je veter oslabel. Ogledovali smo si z bliski osvetljene nevihtne oblake v okolici iin se na poti izogibali plavajočim ribiškim mrežam, ki so jih kostariški ribiči potegnili daleč na odprto morje.Na srečo, so bile mreže označene z bliskavicami.Zjutraj smo prijadrali do otočja Bocas del Toro in se pri opravljanju panamskih vstopnih formalnosti soočili s številnimi uradniki, ki so najbolj prizadevno doslej poskrbeli, da domov ne bomo prinesli preveč denarja. Ker je vsak od uradnikov zelo pomemben in prizadeven, so si za nas in naše “težave” vzeli skorajda cel dan.Popoldne so bile naše vstopne formalnosti opravljene in odpluli smo še do Red Frog marine na otoku Bastimentos. Pot do marine smo komajda našli, saj se marina nahaja na mestu, kjer so na mojih elektronskih navtičnih kartah narisane plitvine in koreninovci.

8.11.

Včeraj sem imel v načrtu potapljanje med koralami, a smo na atol Albaquerque prijadrali šele zvečer in nam bo atol ostal v spominu predvsem po nočnem iskanju poti med koralnimi grebeni.
Navsezgodaj smo odjadrali naprej proti Panami, popoldne je veter oslabel in kaže, da nas bo skozi noč gnal motor.7.11.
Popoldne smo odjardrali iz Providencije proti jugu in po osmih urah hitrega jadranja prišli do še enega kolunbijskega otoka, St. Andresa.

Ponoči smo se prebijali proti pristanišču mimo številnimi koralnimih grebenov in plitvin, ki so sicer označene s številnimi svetilniki. Težava pa je bila v tem, da je svetilnikov na mojih kartah narisanih precej manj, kot jih je bilo na morju, pa tudi ne na istih mestih, zato smo le počasi naprdovali. Med enim od manevrov, ko smo se umikali plitvini, smo povozili lastno vrv, ki jo zaradi varnosti za vsak primer vlečemo za barko in ta vrv se je zapletla v propeler, da smo pot po cikcakastem kanalu med grebeni nadaljevali spet zgolj na jadra.
Po kakšni milji tipanja v temi se mi je vse skupaj zdelo preveč negotovo, zato smo spustili sidro.
Ponoči mi je pod vodo vrv uspelo odmotati s propelerja, da smo lahko mirno spali.Navsezgodaj zjutraj smo dobili obisk posadke čolna kolumbijske obalne straže. Najprej so nas usmerili na sidrišče pred mestom, potem pa so me ošteli, ker nisem odgovarjal na njihove klice preko radijske postaje. Postaja je bila sicer vključena, a kaže, da sem zjutraj preveč trdno spal, da bi jo slisal.St. Andres je turbo turistični otok, ki vre od življenja. Ob plažah je množica hotelov in lokalov. Tak vrvež zagotovo ni po mojem okusu. Tadeju, Tomažu in Denisu pa so se kar zasvetile oči, ko smo priveslali na kopno.

Pred večerom bomo spotoma obiskali še koralne grebene atola Albaquerque, potem pa nas čaka dva dni jadranja do Paname.

 

6.11.

Včeraj smo prijadrali do Providencije.

V preteklih dneh je bilo na morju med Jamajko in Providencijo kar pestro. Doživeli smo nekaj brezveterij, kjer je jadrom moral pomagati motor, da smo se premikali s spodobno hitrostjo, preživeli smo nekaj hudih nalivov in neviht, ko smo zaradi močnih sunkov vetra jadra skrajšali

na le nekaj kvadratov, pa je šlo še vednio zelo hitro, doživeli smo spokojno noč z ravno prav vetra in tudi obisk velike jate delfinov.

Moji Kisovčani so vsemu navkljub še vedno precej dobro razpoloženi :).

Providencija je prijazen, hribovit tropski otok, porasel s palmami in bujnim zelenjem, vse naokoli pa je pred valovi zaščiten s koralnimi grebeni.

4.11.
Plohe so do jutra izzvenele in naredl se je lep sončen dan. Popoldne je jugovzhodnik nekoliko popustil, zmanjšali so se valovi in jadranje je zdaj udobno.3.11.
Večino noči in dopoldneva so nas preganjale nevihte z nalivi. Vetra imamo končno v izobilju in glede na napoved je pred nami nekaj dni športnega jadranja. Zjutraj smo osvojili otoček Pedro Cay, na katerega obale so morje in ptiči nanesli cele skladovnice školjk. Vsi uživamo med valovi.
2.11.
Bob Marley nas je pričakal v svoji hiši nad Kingstonom. No, ne ravno osebno, temveč v obliki slik, risb in video posnetkov. Njegova hiša je zdaj spremenjena v muzej, ljubitelji regija z vsega sveta pa prihajajo na obisk. Zdi se mi, da bi se mi bolj uvrstili v kategorijo radovednežev kot ljubiteljev.

Popoldne smo nabavili hrano in pijačo, zdaj pa spet čakamo na carinika in policaje, da bomo lahko odjadrali na 6 dni in 700 milj dolgo pot proti Panami.
Vmes se bomo čez tri dni za dan ali dva ustavili na kolumbijskem otoku Providencia.Marko se je danes izkrcal in zvečer odleti proti Evropi.

 

 

 

 

1.11.
Čez hrib smo se zjutraj odpeljali na severno stran Jamajke in pot potem nadaljevali mimo številnih hotelov po turistični magistrali proti zahodu do Montego Bay-a.

Cesta čez hribe v osrčju Jamajke je ozka in pot skozi soteske in gozdove zelo spominja na jurski park, le da so namesto dinozavrov po ozki cesti nasproti vozili veliki tovornjaki s priklopniki, da včasih nisem vedel, kje se je na cesti ob nasproti vozečem tovornjaku našel prostor še za naš avto.

Spotoma smo se ustavili tudi pri reki Dunn in se ohladili med njenimi slapovi in brzicami.

Ogled Jamajke brez boba zagotovo ne bi bil popoln. “Danes smo se počutili zelo olimpijsko :)”

31.10.
Včeraj zvečer smo se ustavili v Port Bowdnu na JV Jamajke, kjer naj bi bil po podatkih iz navtičnega vodiča morski mejni prehod, pa so nam vojaki iz vojaške baze, v kateri smo pristali, prijazno povedali, da ne bodo streljali na nas in da je v vodiču napaka ter nas preusmerili v Kingston, kamor smo prišli danes zjutraj.

Uradniki so nas danes tukaj pustili čakati do popoldneva, preden so se pojavili na barki. Potem smo morali za cel zvezek različnih obrazcev, preden so nam v potne liste pritisnili vizume in nas spustili v deželo slavnih atletov. Policaj je celo vedel, da je njihova rojakinja Marlene Ottey nastopala za Slovenijo, vsi pa smo se smejali njegovi opazki, da sem že zelo star mož, saj sem celo za eno leto starejši kot njihova država.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali na izlet do gusarske prestolnice Royal Harbour, zvečer pa smo si ogledovali miljonski Kingston in skozi prometne in slabo označene ulice nekako našli pot do muzeja Boba Marleya, kjer pa smo obstali pred zaprtimi vrati, saj je muzej ob koncih tedna žal zaprt.

 

30.10.
Ponoči je bilo bolj malo vetra, zato smo si pomagali z motorjem.

Čez dan malo več vetra, da lepo jadramo s spinakerjem.

Moji Zagorjani so pri lovljenju rib postali precej uspešni. Zdaj so že tudi izbirčni in ribe krajše od enega metra snamejo s trneka in jih žive vrnejo morju.
Pravijo, da je to športni ribolov ??
No, zaenkrat se jim na trneke ujamejo le doradi, lovijo pa tune 🙂

Jamajka je že na obzorju.

 

29.10.
Zjutraj smo prispeli na lep haitski otok Vache in se med palmami in koreninovci čez laguno sprehodili do vasice Port Morgan.
Vroče je in vetra zelo malo. Zvečer odjadramo proti Jamajki, kamor pridemo predvidoma v soboto.

28.10.
V ponedeljek so se Denis, Tomaž, Tadej in Marko vkrcali na Skokico.

Dopoldne so oni poskrbeli za nabavo hrane in pijače, sam pa sem Zlato in Jona odpeljal na letališče.

Popoldne smo pri uradnikih opravili vse drage formalnosti za izstop iz Dominikanske republike, potem pa smo Tilnu pomahali v slovo in izpluli iz marine ter skušali pobegniti pred prihajajočo nevihto.

Prvih nekaj ur se nam je uspelo izogibati nevihtam, ponoči pa so nas napadle z vseh strani. Zvočne in svetlobne efekte so spremljali viharni sunki vetra in kipeči valovi, da nam ni bilo dolgčas.
Do jutra so nevihte izzvenele in vzhajajoče sonce je napovedalo lep dan. Žal je veter čez dan opešal, da smo se do večera premikali predvsem s pomočjo motorja.
Plovbo nam je popestril mahi mahi oz. dorado, kot se tej ribi tudi reče, ki ga je moja nova posadka že kar ob prvem poskusu ujela na Jonov trnek.

Večer je prinesel nov veter in lepo nočno jadranje po z mesečino obsijanem morju. Sidro smo proti jutru spustili v Orlovem zalivu na zahodu Dominikanske republike.

Današnje jutranje sonce nas je prebudilo  ob lepi beli peščeni plaži.
Po dopoldanskem potapljanju in plavanju bistri turkizni vodi in po sprehodu po dolgi plaži smo dvignili sidro in odjadrali proti haitijskemu otoku Ille a Vache, kamor bomo prijadrali jutri.

 

26.10.

Na Skokici smo danes zamenjali posadko.

Tilen, Jon in Zlata so odpotovali proti domu. Na barki pa so se mi pridružili Denis, Tomaž, Tadej in Marko.

 

25.10.
Napovedan je bil deževen dan, a je bila napoved na srečo napačna, saj je na vzhodu Hispanole večinoma sijalo sonce.

Lep dan smo izkoristili za potep po otoku. Na spletu smo si ogledali, katere so največje znamenitosti Dominikanske republike in ugotovili, da je polovica od najpriljubljenejših 10 dominikanskih znamenitosti od nas oddaljena manj kot 100 kilometrov.

Začeli smo z ogledom amfiteatra in stare vasice Altos de Chavon ter potem nadaljevali z ogledom bazilike v Higueyu, ki po svojem izgledu zelo spominja na McDonaldsov logotip (oziroma na polovico znaka)..

Vozili smo se med razsežnimi plantažami sladkornega trsa in po pokrajini, ki zelo spominja na afriško savano. Na vzhodu smo se priprljali do morja in si ogledali in preskusili plažo pri Punta Cani. Od desetih naj znamenitosti je kar polovica plaž in na eni od njih, plaži Minitas smo ob lepem sončnem zahodu zaključili dan.

Večer je bil namenjen popravilu oken na barki, da bi ob prihodnjih nalivih manj puščala.

Jutri bo dan za menjavo posadke in pripravo na nadaljevanje poti po morju.

 

 

24.10.
V četrtek smo dopoldne jadrali mimo Ameriških Deviških otokov in popoldne prijadrali do Portorika, kjer je veter oslabel in je jadrom večino noči pomagal motor.
V zadnjem letu nisem imel nobene poti v ZDA, da bi tam v potni list dobil žig, ki je pogoj za vstop v Portoriko, istočasno pa se mi je ameriška viza zdela predraga, zato se v Portoriku nismo ustavili.

Ob severni obali Portorika smo se ponoči izogibali nevihtam in včeraj zjutraj prišli do konca otoka in zavili proti jugozahodu proti južni obali Hispanole.
Čez dan se je zjasnilo in spet se je pojavilo dovolj vetra za lepo jadranje, noč pa so spet popestrili svetlobni in zvočni učinki neviht v okolici.

V drugem delu noči smo neprestano bežali pred nevihto in vendarle suhi prijadrali do Dominikanske republike ter barko zjutraj privezali pred marino Casa de Campo.
Tukajšnje vstopne formalnosti so žal precej zapletene, dolgotrajne in drage, a na jadralskih forumih sem prebral, da so postopki v tukajšnji marini vendarle nekoliko hitrejši, kot v Santo Domingu. Dobri dve uri je trajala papirna vojna in postanki v različnih uradih, na barko pa sem na koncu pripeljal četico osmih uradnikov. Na koncu, ko so policajka, dva vojaka, carinik, sanitarni inšpektor, davčni inšpektor, luški kapitan in kriminalist oddelka proti mamilom zapustili pomol pred barko, je bila moja denarnica lažja za 220 dolarjev.
Popoldne, smo lahko uradno vpluli v razkošno marino in Skokico privezali ob določen pomol, potem pa se je tukaj razbesnela nevihta in nas celo popoldne pošteno prala, da sem od znotraj lahko opazoval, katera okna bo potrebno v prihodnjih dneh dodatno zatesniti.

Zvečer smo se z avtom odpeljali do bližnjega mesta La Romana in si spotoma nehote ogledali celotno turistično naselje Campo de Casa z vsemi golf in teniškimi igrišči. Ulic in križišč v naselju je veliko, smerokazov zelo malo, moj občutek za orientacijo pa me je danes za volanom pustil na cedilu, zato sem večkrat zašel in smo po turističnem naselju naredili veš kot 10 km, preden sem našel pravi izhod iz naselja.

 

21.10.
Do Britanskih Deviških otokov smo preko noči bolj motorirali kot jadrali in v ponedeljek zjutraj prišli do koralnih grebenov na severovzhodu Virgin Gorde. S kobilico smo preskušali globino prehoda pri Saba Rocku in ugotovili, da je preplitev in bo potrebno do notranjega zaliva pluti okoli otokov. Prvi dan na Virgin Gordi so nam začinile številne plohe, potem pa se je vreme naslednje dni spet zjasnilo in osrečil nas je tudi veter.

Če odmislim palme nad belimi peščenimi plažami, me Deviški otoki zelo spominjajo na Dalmacijo s številnimi z grmičevjem poraslimi otoki, z mnoľico zalivov in sidriąč ter z mirnim morjem med otoki .

V torek smo si ogledali balvanske plaže in votline na jugu Gorde in potem  pod večer odjadrali do otoka Jost van Dyke.

Danes smo se zjutraj ustavili na otočku Sandy cay in se na lepi beli plaži igrali z valovi, dokler nas niso pregnali komarji.
Popoldne smo Skokico privezali v marini ja jugozahodu Tortole, od koder bosta jutri svojo pot proti domu začela Iztok in Žiga, ostali pa bomo odjadrali na dvo in pol dnevno pot do Dominikanske republike.

 

18.10.
Potepali smo se po St. Martinu in Sint Maartenu ter si ogledovali njegove znamenitosti.Ob cesti, ki pelje okoli otoka in čez otok so skorajda brez presledka postavljena naselja, kot bi se vozil po neskončni ulici.

Danes smo se tudi mi peskali na plaži v pišu motorjev letal na začetku znamenite vzletne steze tukajšnjega letališča.

Popoldne si bomo privoščili še nekaj kopanja ob plaži, potem pa odjadramo proti zahodu, proti Britanskim Deviškim otokom, kamor bomo verjetno prišli jutri dopoldne. Vetra bo nekaj naslednjih dni bolj malo.

17.10.

Z lepim vzhodnikom smo zjutraj hitro prijadrali na sever St. Martina. Po dopoldanskem postanku ob lepi beli plaži, smo pot nadaljevali do marine Fort Louis, kjer smo pričakali Zlato in Jona.

Počasi spoznavam, da zares držijo poročila drugih jadralcev, da so Karibi na severu precej dražji, kot na jugu. To velja na splošno skoraj za vse, za hrano, priveze, izposojo avtov, …

Iztok, Tilen in Žiga so se popoldne odpeljali na “peskanje” na začetek vzletne steze letališča. Peskanje izgleda tako, da se postaviš na plažo za letalom, ki bo ravno vzletelo in ko letalo potem zažene motorje, te piš vetra oz izpuh motorjev skuša odnesti v vodo, ko se temu upiraš, pa te piš vetra pomešan s peskom s plaže žge po nogah.

Naša družina je popoldne izkoristila za izlet na trdnjavo nad zalivom Marigot.

16.10.
Proti jutru smo odjadrali proti severovzhodu in po osmih urah lepega jadranja Skokico privezali v pristanišču Gustavia na St. Barthu.Ta mondeni francoski otok slovi po tem, da je edini na Karibih, kjer so belci v večini, znan pa je tudi po svoji neobičajni letališki pristajalni stezi, kjer morajo letala pristajati čez greben hriba po klancu navzdol.
Nekaj pikirajočih pristankov manjših potniških letal smo si tudi mi ogledali.Jutri bomo odjadrali proti St. Martinu, kjer se nam bosta na krovu barke pridružila še Zlata in Jon.15.10.
Z Nevisa smo se zjutraj preselili na St. Kitts, kjer smo dopoldne v mestu Basseterre opravili ne najbolj poceni mejne formalnosti, potem pa smo se odpravili na potep po otoku.Kot se za prave Slovence spodobi, smo šli na izlet v hrib, kjer smo si ogledali razsežno angleško trdnjavo Brimstone Hill.

Na prvi pogled mi je utrdba za srednjeveške razmere s številnimi obrambnimi zidovi in topovskimi strelskimi položaji delovala neosvojivo, potem pa sem v muzeju prebral, da so jo leta 1782 po enomesečnem obleganju osvojili Francozi.

Po enem letu gospodovanja na otoku, so Francozi St. Kitts v skladu z mirovnim sporazumom spet prepustili Angležem.

 

14.10.
Včeraj popoldne so mi na policiji povedali, da mejni organi delajo samo dopoldne, ker ni sezona in nam hkrati zapovedali, da dokler nimamo opravljenih formalnosti, ne smemo zapustiti barke.Seveda smo to zapoved delno upoštevali.
Zjutraj smo se odločili, da ne bomo več čakali na mejne carinike in policiste na Antigvi, ki so izvensezonsko obdobje vzeli preveč dobesedno.
Poslovili smo se od lepo obnovljenega starega pristaniškega mesteca, izpluli iz English Harbourja in odjadrali proti zahodu.
Po krajšem postanku pri Joly Harbourju smo se odpravili naprej proti St. Kittsu in Nevisu. Prejšnje dni smo spotoma vadili reševanje iz morja, danes pa je imela moja posadka vročo vajo. Med jadranjem sem poskušal zavezati vrv na bumu, pa je malo večji val toliko nagnil barko, da sem padel v vodo. Iztok, Tilen in Žiga so dokazali, da so se nekaj naučili in me v minuti ali dveh našli med valovi. Seveda sem po tem moral požreti marsikatero zbadljivko 🙂
Vsi skupaj smo potem veselo nadaljevali z jadranjem proti Nevisu, kjer smo že malo po sončnem zahodu spustili sidro. .

 

13.10.
Včeraj smo se pozdravili z oceanskimi valovi in ponoči prijadrali do Deshajesa na severu Guadeloupa.

Namesto jutranje gimnastike smo se potapljali okoli Skokice in s trupa barke strgali školjke, ki so se množično zarasle čez poletje. Popoldne smo čez razgibano morje jadrali do Antigve. Večerne plohe so z barke sprale sol, ki so jo čez dan na palubo metali valovi. Uživamo v vročini:)

12.10.
Včeraj sem z Iztokom, Žigo, in Tilnom priletel na Guadeloupe Zapeljali smo se do marine in Skokico našli tam, kjer smo jo julija zapustili.
Dve tropski nevihti, ki sta šli preko poletja čez Guadeloupe, Skokici nista storili nič žalega, da pa je čez poletje tukaj veliko deževalo, sklepam iz dejstva, da je bilo v barki v prekatih pod tlemi veliko sladke vode. Julija smo pred odhodom žal samo priprli enega od stranskih oken v salonu, posledica pa so mokre sedežne blazine in nekaj deset litrov vode v podpalubju.
Vodo smo izčrpali, barko zunaj oprali in znotraj za silo pospravili, potem pa smo se vkrcali v soparne kabine.

Verjetno bomo potrebovali nekaj dni, da se navadimo na tropsko vročino.
Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa se bomo odpravili na morje.

 

28.9.
Ste vedeli, da obstaja morje, ki nima obale?
Sargaško morje mu pravijo in leži sredi Atlantika.

Do tega morja sem prišel, ko sem iskal izvor imena alg (sargaške alge oz. sargaška trava), v katere smo se zapletali spomladi, ko smo skozi prostrana polja alg jadrali čez Atlantik.

Ugotovil sem, da te plavajoče alge niso dobile imena po Sargaškem morju temveč je bilo ravno obratno. Sargaso po portugalsko pomeni grozdje in ker alge po svoji obliki (majhne kroglice, ki se držijo stebla) spominjajo na grozdje v začetni fazi rasti, so jih tako poimenovali.

Sargaške alge so na poti čez Atlantik nagajale že prvim morjeplovcem, torej nismo odkrili nič novega.
Glede barve teh alg se strokovnjaki za barve na poti nismo mogli poenotiti, saj sva bila dva barvno slepa, pri Miletu pa nisva vedela, kaj mu lahko verjameva :). Torej, so sargaške alge zelene, rjave ali oranžne?

25.9.
Janez je junija z nami napenjal jadra med privetrnimi Malimi Antili.  Jesenske dni si krajša z urejanjem jadralskih spominov in slik, del katerih je zdaj objavil v svojem spletnem dnevniku s spomladanskega jadranja po Karibih.

 

22.9.
Barko imam privezano na Guadeloupu, zato malo bolj pozorno spremljam vremensko dogajanje nad Atlantskim oceanom.
Vreme na Atlantiku je bilo letošnje poletje bolj mirno kot sicer, saj je severni Atlantik hladnejši od dolgoletnega povprečja, ekvatorialni Pacifik pa je toplejši in takšnemu stanju meteorologi pravijo “El Nino”.
Ciklonom, ki nastanejo nad tropskim delom Atlantika, dajejo meteorologi imena po vrstnem redu začetnic ameriške abecede.  Ciklone razlikujejo po moči vetra. Iz vremenske motnje se najprej razvije tropska depresija, če se veter v ciklonu še krepi in depresija poglablja, nastane tropska nevihta, in če se veter še krepi ter preseže hitrost 100 km/h se tropska nevihta preimenuje v orkan (v Ameriki mu pravijo “hurrican”, v Aziji tajfun), ki ga glede na hitrost vetra spet razvrščajo v 5 stopenj od 1 pa vse do 5 pri najbolj divjih ciklonih.
V vremensko bolj burnih letih lahko celo zmanjka črk abecede za poimenovanje ciklonov in jih potem v nadaljevanju poimenujejo po številkah, a letos bomo verjetno prišli le nekje do sredine abecede. Trenutno smo pri ciklonu Ida, ki je deveti v sezoni.
Dva orkana sta letos nastala nad srednjim Atlantikom, prvi (Danny) je oslabel v tropsko nevihto še preden je dosegel Karibe, drugi (Fred) pa je nastal ob afriški obali in prečesal Zelenortske otoke. Večje škode tam ni povzročil, saj so otoki zaradi sušnega podnebja zelo skromno poraščeni, padavin pa so bili domačini morda celo veseli.
Dve tropski nevihti sta šli druga za drugo v avgustu čez Guadeloupe in severne Karibe, a si ju bodo domačini bolj kot po vetru zapomnili po padavinah. Poletje je bilo na Karibih do avgusta precej suho, zato so bili otočani prvega obilnega deževja veseli, a tropska nevihta Erika, ki je po nekaj dneh sledila Danny-ju, je s seboj prinesla še več dežja in predvsem na Dominiki povzročila veliko škode s hudimi poplavami in zemeljskimi plazovi, ki so odnašali hiše, ceste in mostove.
V oktobru se vreme na Karibih glede na vremenske statistike začne umirjati in upam, da bo tudi letos tako, da naše jesensko jadranje med karibskimi otoki ne bo preveč pustolovsko :).

 

17.9.
Odhod na jesensko jadranje se vendarle vse bolj približuje, še tekma prihodnji teden v Avstriji in nekaj sestankov začetek oktobra v Švici, potem pa bomo pred zimo spet lahko nekaj tednov napenjali jadra po toplih morjih.
Prvi del oktobrskega jadranja bo namenjen
tečaju odprtomorskega jadranja, kjer imam na barki prostora še za dva udeleženca za krajši program 11.-17.10. na relaciji Guadeloupe – Les Saintes – Antigva – St. Kitts in Nevis – St. Barth, – St. Maarten.

 

5.9.
Drugo polovico poletja in prvi del jeseni vsako leto preživljam med hribi v družbi s skakalci in tudi letos je podobno, le da nas je pot v začetku septembra tokrat zanesla v bolj ravninsko gozdnato pokrajino v osrednji Rusiji.

Prvič sem v Čajkovskem, mestu ob široki reki Kama, ki se nekaj sto kilometrov južneje izliva v še večjo reko Volgo.

Reke v tem delu Rusije so zelo vodnate in plovne v dolžini nekaj tisoč kilometrov in na njih je vrsta velikih pretočnih elektrarn, ki imajo tudi sisteme plovnih kanalov in zapornic, da se skozi jezove lahko odvija ladijski promet. Tukajšnja vodna elektrarna elektrarma ima več kot 1000 MW moči, torej toliko kot naša Krško in Šoštanj skupaj.  Velike reke so med seboj povezane tudi s plovnimi kanali, da je iz Čajkovskega po rekah mogoče pluti vse do Kaspijskega in Črnega morja na jugu ter do Baltika na zahodni strani in Barentsovega morja na severu..

Za jezovi elektrarn so nastala ogromna jezera in eno takšnih se kot morje v neskončnost razteza tudi za jezom elektrarne pri Čajkovskem.

 

26.7.
Minuli teden je bil namenjen pospešenemu navajanju na kopensko življenje. Zlata in prijatelji so me Takoj po prihodu z morja nagnali visoko v slovenske gore, v naslednjih dneh pa še na izlete s kolesom in tek po gozdovih.

Nisem ravno Tarzan, a nekaj mojih mišic, ki so pretekle tri mesece vlekle vrvi in vrtele vinče, bo v naslednjih mesecih nekoliko ohlapelo, okrepile pa se bodo spet moje “kopenske” okončine 🙂

Čisto brez morja pri meni vendarle še ne gre. Sredi tedna sva z Zlato obiskala otroke, ki počitnikujejjo na Krku.

Jadranje so tam zamenjali drugi vodni športi.

Mojim jadralskim načrtom za prihodnje leto sem nekoliko prilagodil in v bistvu popestril program za jesenski tečaj jadranja.

Po novem si bomo jadralske izkušnje nabirali na poti od Guadeloupa do Britanskih Deviških Otokov in Dominikanske republike.

 

 

Junij in julij 2015 – Karibi

15.7.
Zadnja dva dni naših jadralskih počitnic na zahodu Atlantika je bilo napovedanega veliko dežja, pa je na srečo prevladovalo sonce.Barko smo privezali v marini na Guadeloupu, mi pa smo že odleteli domov.Preko poletja se bomo ukvarjali s smučarskimi skoki, vmes pa bo dovolj časa za raziskovanje lepot Slovenije, kakor tudi za pripravo jesenskih jadralskih poti.

Dodajam še nekaj slik posnetih v preteklih dneh na Martiniku, Dominiki in na otokih okoli Guadeloupa.

14.7.
Skorajda popoln informacijski mrk smo imeli zadnje dni na Skokici, a internet za jadranje vendarle ąe ni popolnoma nujen, zato smo pot do Guadeloupa z lahkoto našli.Zlata in Helena sta si te dni zaľeleli poležavanja na plažah, zato smo na poti proti severu obiskali skoraj vse plaže na Dominiki, Marie Galante in Gossieru, danes pa bomo pospravljali na barki, saj se naše jadralske počitnicw žal končujejo.
Kakšno sliko.in filmček dodam, ko pridem do bolj uporabnega interneta.
10.7.
S potepanjem po dolgem in po čez po Martiniku je bil natrpan naš današnji dan. Dopoldne si je naš ženski del posadke zaželel poležavanja na lepi plaži, zato smo se odpeljali na jug otoka, kjer jih imajo v izobilju.
Prelivajoči se valovi na plaži so bili ravno pravšnji za igranje in drsenje po njih..Potem smo se odpeljali na sever otoka pod vulkan Pelle, se spustili v pravljično deželo v soteski sredi pragozda, se sprehajali med brzicami in slapovi reke in se hladili v njenih tolmunih.Po ovinkasti cesti v osrednjem hribovju otoka smo se skozi pragozd vrnili na naše sidrišče na jugu otoka, kjer smo po dolgem času videli pravi sončni zahod, ko je sonce potonilo v morje.

Doslej je bilo zahodno obzorje na Karibih zvečer vedno oblačno in sonce nam je še pred zahodom izginilo za oblaki.

9.7.
Zjutraj smo odjadrali na ogled Fort de France-a, glavnega mesta Martinika, ki so ga v polurnem taktu preletavale kratke plohe. Sidro smo spustili v mestnem pristanišču in se prilagodili glasbi dežja.

Po vsaki dežni kitici smo naredili premik: najprej s čolnom na obalo in pod streho, potem sprehod po prvih nekaj ulicah in pod streho, pa neuspešno iskanje avta (ni sezone in imajo avte na letališču) in pod streho, še sprehod med bananami na (pokriti) tržnici in obisk restavracije, ki je seveda tudi imela streho.

Ko smo obupali nad rent-a-carji v mestu smo skozi ploho odjadrali do turističnega naselja na drugi strani zaliva, kjer smoi popoldne, ko je minila petindvajseta ploha, odveslali na obalo in si izposodili avto za izlete po notranjosti otoka.

8.7.
Včeraj smo osvojili mondeni Bourg na Svetnikih, danes dopoldne pa smo Skokici spet pustili zadihati in smo po ąportno jadrali mimo Dominike ter ľe popoldne sidro spustili pri Le Carbetu na severozahodu Martinika.

Zaradi ploh je bil veter precej močnejąi, kot so kazale vremenske napovedi, zato smo do Martinika prijadrali dovolj hitro, da se lahko ąe pred večerom izkrcali na eno od pravih karibskih plaž s palmami in ribiči ter si si privoąčili tudi sprehod in tek po drobnem ,temnem, toplem pesku.Na otočju Saintes s(m)o bili začuda v prevladi belci, na Martiniku pa je spet vse postavljeno na pravo mesto in urejeno po Karibsko, saj se sprehajamo med črnci :).
7.7.
Uroš in Marinka sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti, na krovu Skokice pa sta se nam pridružila Helena in Miloš.
Jutro je še malo kislo, a kaže, da zmaguje sonce in bomo kmalu odjadrali proti kakšnih deset milj oddaljenim otokom Des Saintes.

6.7.

Po burni noči se je veter včeraj na sidrišču vendarle toliko unesel, da smo se lahko odpeljali z avtom na izlet po hriboviti notranjosti Guadeloupa.

Sprehajali smo se po tropskem pragozdu, po viseečih mostovih speljanimi visoko med krošnjami dreves in obiskali živalski vrt, kjer se je Jon najbolj spoprijateljil z rakuni, ki so mu jedli skorajda z roke.

Popoldne smo odjadrali do jugozahoda Guadeloupa, kjer smo se ustavili pri svetilniku v Vieux Fortu. Za nadaljevanje poti čez razpihani preliv proti Svetnikom, otokom Les Saintes, je nekako zmanjkalo časa in volje.

Med sidranjem tudi v mirnem vremenu po navadi težim svojim jadralcem, naj z varnostno vrvico pritrdijo odprti sidrni pokrov, da jim ga veter ne bo prevrnil na nogo. Včeraj sem se sam igral s sidrom na premcu, pozabil pripeti varnostno vrvico in veter mi je pokrov prevrnil na nogo in preščipnil prste. Posledica je bila rjovenje in veliko krvi na premcu, potreben pa bo tudi nekajdnevni post od plavanja in tekanja. Se bom pač moral malo bolj posvetiti vzdrževalnim opravilom na barki, ki sem jih do zdaj potiskal ob stran.

Preselili smo se v marino Riviere Sans pri Basse Terre, saj bomo jutri delno zamenjali posadko.

4.7.
Na sidrišču v Deshaiesu so nas celo noč napadali sunki vetra med 30 in 40 vozli. Privezani smo bili sicer varno na bojo, a polaganje in zibanje barke pod udari vetra mi ni bilo prav nič všeč, zato smo zjutraj odjadrali proti jugu ob zavetrni strani otoka.
No, vsaj mislil sem, da je zavetrna, pa smo prišli z dežja pod kap, saj je naše jadranje izgledalo, kot bi v burji jadrali po Velebitskem kanalu.

Veter je bil vseskozi nad 40 vozli, sunki so presegali 50 vozlov hitrosti, valove pa je veter z boka nosil čez barko. Razvite smo imeli le en meter genove, pa je bilo dovolj za spodobno hitrost.
Tako močnega vetra nisem videl v nobeni napovedi in ker ni kazalo, da bo popustil, smo šli po desetih miljah norenja sidrati v zalivček južno od otoka Pigeon.
Jon in Uroš sta spotoma na trnek zahakljala enega mahi mahija, a jima je pobegnil malo preden bi ga lahko spravila na barko.
Danes se ne da normalno jadrati, zato je mladina odšla na izlet po otoku, ta stari pa pazimo, da nam veter s sidrišča ne odpihne barke.
3.7.
Zvečer sva z Jonom pripravljala vabe za ribe, zgodaj zjutraj pa smo odjadrali z Antigve. Veter nas je lepo preganjal na poti, valovi pa so se zlivali čez palubo. Da v jadranju uživam, danes nisem smel pokazati, saj so me pred tem svarili mrki obrazi mojih sopotnic.

Na skakalnicah sem pogosto deľurni krivec, kadar skakalcem zapiha iz neprave smeri, danes pa sem si nakopal hudo zamero, ker sem naredil prevelike valove :(.Jadranje sta si Jon in Uroš popestrila z ribolovom, ki je bil uspešen. Jon je z Uroševo pomočjo ujel svojo prvo malo večjo ribo. Približno polmetrski mahi mahi je že popoldne, takoj po pristanku na severu Guadeloupa, končal v ponvi in potem v želodcih mojih jadralcev.
2.7.
Dan smo začeli z nakupi spominkov, hrane, goriva in ribiškega pribora, potem pa smo se iz marine prestavili nekaj milj južneje ob še eno lepo belo antigvansko plažo, ki jih ima ta otok v izobilju na zahodni strani.Danes na sporedu ni bilo kajtanja, saj kaže, da Urošu včerajšnjih 50 prezmajčkanih kilometrov zadošča še za kakšen dan.

Sprehodili smo se po lagunah v zaledju zaliva in povzpeli do trdnjave na bližnjem griču.Pripravljamo se na jadranje do 50 milj oddaljenega Guadeloupa. Napovedi še nekaj dni ne obetajo, da bi vzhodnik kaj popustil, zato upam, da jutrrijšnjih 25 do 30 vozlov vetra ne bo prehud zalogaj za moje sojadralce.

1.7.
Dopoldne smo jadrali okoli Antigve, Uroš na svoji deski in s pomočjo zajčka, ostali pa smo na Skokici razvili jadra in z vetrom drveli ob otoku in skrbno gledali na navtično karto ter bili pozorni na številne plitvine, grebene in čeri, ki obdajajo Antigvo.Za nameček smo morali vseskozi paziti še na Uroša, ki se je s svojim zmajčkom zajčkom razigrano glisiral okoli barke.
Seveda je bil Uroš veliko hitrejši od nas, a nazadnje smo ga morali pred Joly Harbourjem pobrati iz morja, ko mu je na zavetrni strani otoka zmanjkalo vetra.
Dan smo končali z okusno večerjo v zavetju marine.
30.6.
Danes zapuščamo bele peščene plaže Barbude in se selimo proti jugu na sever Antigve.

29.6.

Barbudo sva danes z Zlato raziskovala na kolesih. Morda na zemljevidu ne zgleda ravno velik otok, a dolge peščene ceste so se nama ob vožnji nazaj proti vetru zdele neskončne.

Barbuda je nizek, koralni in sušen otok, ki ga obdajajo koralni grebeni, na njem pa je le ena vas, Codrington, v kateri živi okrog tisoč osemsto prijaznih prebivalcev. Ob plažah je zgrajenih nekaj hotelskih naselij, ki pa so preko poletja zaprta.

V Codringtonu imajo letališče in nekaj majhnih vaških trgovin, v katerih sva z Zlato med drugim dobila tudi nekaj sadja, kruha za dodobra izpraznjeno shrambo na Skokici.

Med najinim kolesarskim maratonom se je mladina zabavala z zmajčkom oziroma zajčkom, kot temu pravi Uroš. Jon in Marinka sta zajčkala po plaži, Uroš pa seveda po morju.

Poletje je orkansko obdobje na Karibih. Za letos meteorologi napovedujejo bolj mirno poletje, a vremenske napovedi vseeno spremljam malo bolj pogosti, kot bi jih sicer. Veter je te dni stalno pri dvajsetih vozlih hitrosti, le občasno se pred kakšno ploho malo okrepi.

Orkanov na srečo ni na vidiku.

28.6.
Na zelenem otoku ne živijo samo kaktusi, agave in ptiči, temveč tudi kače, ki se ne zmenijo za copotanje z nogami in se ne pustijo kar tako odgnati s poti. Šele, ko sem uporabil palico, mi je kažo uspelo pregnati v grmovje.

Vzhodnik ne popušča in vseskozi ga je preko 20 vozlov, kar je seveda ugodno za jadranje na sever ali jug.Mi smo odjadrali še malo bolj na sever do Barbude, kjer so nas pričakale neskončne bele plaže in zelo mirno morje za kakavovim rtom na jugovzhodu otoka.
.
Na vseh otokih in sidriščih, kjer se ustavljamo, je pozimi gneča, v tem obdobju pa imamo povsod na sidriščih le malo sosedov.
26.6.
Zjutraj smo v pristanišču opravili vstopne formalnosti in potem
odjadrali na vzhod otoka, kjer je Uroš ob Zelenem otoku našel svoj “sanjski spot” za zmajčkanje in potem svojega zmaja spuščal v zrak celo popoldne, da smo imeli nekaj miru pred njim 🙂
.

25.6.

Zadnje dni se moji sojadralci nekako nočejo navaditi na karibski čas, zato hodimo spat s kurami in vstajamo s petelini.
Po jutranjem teku smo zjutraj po atlantski strani Guadeloupa odjadrali proti severu.

Po oceanskih valovih smo se prebijali skozi plohe in moji sojadralci so me zbadali z vprašanji:,”Kdaj bomo začeli dopustniško jadrati?”, kot sem jim obljubil.Kakorkoli že, sami, so si izbrali pot proti severnim otokom, meni je bilo jadranje čisto všeč, do večera pa smo prijadrali do Angleške luke na Antigui in spustili sidro v. mirnem zalivu
24.6.
Posadka na barki se je že zamenjala, Zlati in Jonu sta se pridružila še Marinka in Uroš. Jadranje bo poslej bolj dopustniško.


Za uvod smo se podali z avtom po kmetijski notranjosti Guadeloupa, si ogledali klife na severu otoka in potem še zaplavali z ene od lepih svetlih plaž na zavetrni strani.
Nekatere zalive na privetrni strani otoka je morsko grmovje in trava z Atlantika že v celoti prekrila in ker vse to šavje na obali gnije, se od tam širi prav strupen smrad.Zvečer smo si ogledali vremensko napoved in kovali jadralske načrte. Veter se bo jutri okrepil, mi pa jo bomo namesto na jug, mahnili na sever proti Antigui.

Tečaj jadranja – Karibi
23.6.
Odprtomorski jadralni tečaj smo zaključili tako kot se spodobi, s športnim jadranjem proti St. Francoisu na vzhodu Guadeloupa. Moja (Navisova) nova merilna naprava za veter je kazala 7 Bf., atlantski valovi pa so se veselo zlivali čez krov Skokice in poleg nas spet posolili vso opremo, ki jo je včerajšnji dež tako temeljito opral.Janez, Gregor, Aleš in Bogdan zapuščajo barko dobre volje in verjetno bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj.

22.6.

Včeraj smo z Dominike odjadrali na Svetniške otoke južno od Guadeloupa,

Otoki bolj spominjajo na Sredozemlje kot na Karibe, fantje pa so med obiskom mesteca ugotovili, da v restavracijah točijo zlato pivo in še bolj zlato kavo (glede na cene).

Zvečer smo barko privezali v marini na Guadeloupu, da sta se nam na krovu Skokice pridružila še Zlata in Jon.

Po nevihtni noči danes vseskozi dežuje in dežuje in mi vedrimo ter gledamo v nebo, kdaj se bo nehalo zlivati. Volje za odhod na morje v takšnem vremenu ni veliko.

Vremenska napoved za naslednje dni je vendarle veliko boljša..

20.6.
Včerajšnji dan smo preživeli na morju in uživali v športnem jadranju v krepkem vetru. Jadrali smo rahlo proti vetru, a razgibanemu morju in močno skrajšanim jadrom navkljub smo bili hitro na poti, ugodem morski tok pa je poskrbel, da se je naša hitrost jadranja občasno povzpela tudi čez deset vozlov.
Proti jutru smo prijadrali na sever Dominike, kjer bodo fantje nekaj prostih ur preživeli na izletu po notranjosti otoka, jaz pa bom imel čas za nekaj vzdrževalnih popravil na barki- če bom za to našel tudi dovolj volje :).18.6.
Zelo razpihani so bili danes Grenadini.
Dopoldne smo prijadrali do najbolj južnih otokov na naši tokratni poti, do otočkov Tobago Cays, ki jih pred oceanskimi valovi ščiti obroč koralnih grebenov.

V tem času ni ravno gtlavna sezona, a otoki so priljubljeni in tudi v tem času je bilo okoli otokov zasidranih v kar nekaj.bark.
Po otokih smo se sprehajali v družbi leguanov in ptic, po zalivu plavali med želvami in ribami, na koncu pa smo si privoščili še ribji piknik.
Čas je, da se obrnemo nazaj proti severu, da bomo v nedeljo pravočasno prijadrali do Guadeloupa in na krov sprejeli še Zlato in Jona.

17.6.
Ponoči smo odjadrali proti St. Vincentu in sredi dneva obiskali prijazno carinico v Chateaubelairu, kjer sem opravil vstopne formalnosti za St. Vincent in Grenadine, fantje pa so medtem hitro navezali stike z domačini in se pridružili pokušini ruma. Aleš je končno prišel do pristnega tropskega sadja z domačih vrtov v vasi.

Popoldne smo se odpravili na jug proti gnezdu piratov, ki med tukajšnjimi otoki še vedno skrbijo za tradicijo in skrbno opravljajo svojo obrt, le da se zdaj spravljajo na jadralce namesto na trgovske ladje.

Sidro smo za čez noč spustili v zalivu otoka Bequia (po indijansko “oblačni otok”), jutri pa gremo še malo bolj na jug v lovu za pirati in peščenimi tropskimi otoki.

16.6.
Plohe, nevihte in južni veter so nam ponoči prekrižali načrte za jadranje proti St.Vincentu. Vrniti smo se morali na jug Martinika in počakati, da se veter ustali.

Vsi smo še vedno dobre volje, zato nam danes na poti do St. Lucije ni bilo več potrebno preizkušati vodotesnosti naših jadralnih oblek. Veter je zjutraj ponovno obrnil na vzhodnik in z njim smo skorajda preleteli preliv med Martinikom in St. Lucijo.

Skokico smo privezali v marini v Rodney Bay-u in se popoldne z najetim avtom zapeljali po razgibanem otoku proti jugu.

Hribovita narava notranjosti otoka je lepa, naselja pa po karibsko neurejena. Fantje so pričakovali, da bodo ceste boljše in hiše večinoma lepe, kot bi sodilo k turističnemu otoku, a St. Lucija je vendarle postavljena med Karibske otoke, kamor sodi tudi nekaj več prvinskosti.

Stožčasta hriba, ki kraljujeta nad jugom Lucije ini ju imenujejo Pitons, sta naravna znamenitost otoka.

15.6.
Po večernem postanku na otoku Marie Galante, ki leži južno od Guadeloupa, smo ponoči odjadrali na Atlantik in se pozdravili z oceanskimi valovi in lepim vetrom. Spotoma smo se ustavili na Martiniku. Po postanku za kočerjo bomo nadaljevali z jadranjem proti St. Vincentu, kamor naj bi prijadrali jutri.

14.6.
Skokica nas je včeraj pričakala na vodi, tako kot sem jo prejšnji mesec zapustil v marini. Glede na količino prahu, ki je na barki, lahko sklepam, da v minulih tednih tukaj ni prav dosti deževalo.

Z Janezom, Alešom, Gregorjem in Bogdanom smo se zvečer vkrcali v vroče kabine. Mislil sem, da zaradi vročih dni zadnji teden v Sloveniji tukaj ne bomo imeli težav z aklimatizacijo, a kaže, da se bomo na tropsko savno vendarle še morali navaditi.

Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa jo bomo mahnili proti jugu.

11.6.
Konec tedna odpotujemo na Guadeloupe in potem se bomo z barko kar nekaj tednov potepali med Malimi Antili.
Zaenkrat kaže, da bo vreme ugodno. Tudi dolgoročne ameriške vremenske napovedi obetajo, da je verjetnost orkanov na Karibskem morju letošnje leto veliko manjša kot sicer. Severni Atlantik je hladnejši od dolgoletnega povprečja, Pacifik pa toplejši, zato naj bi bilo letos več neurij na Pacifiku in manj na Atlantiku.

Odštevam dneve in ure in komaj že čakam, da bomo na Skokici lahko razpeli jadra.

9.6.
Prejšnji teden sem preživel na smučarskih sestankih ob Črnem morju, zdaj pa sem vendarle našel dovolj časa za ureditev video posnetkov z našega jadranja čez Atlantik prejšnji mesec.
Vidite lahko, da na barki vendarle ni bilo samo dolgčas.

Režiser je raje postal glavni igralec, Iztok se je sprostil, le jaz sem ostal zategnjen :).

31.5.
Pripravil sem nov program oceanskega in odprtomorskega jadranja po Atlantiku in med Karibskimi otoki letos jeseni. Ponujam vam priložnost za spoznavanje z razmerami na oceanu  pridobili boste lahko novie odprtomorske izkušnje in se spoznali tudi z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.

Četrtek sem preživel med učenci osnovne šole Žužemberk.
S kulturnim programom, ki so ga pripravili in z ogledom naših slik in filmčkov z jadranja med otoki Indijskega oceana in Pacifika smo si vsi skupaj popestrili slovesnosti ob zaključku bralne značke.

Kar dobro sem se moral potruditi, da sem lahko kolikor toliko zadovoljivo odgovoril na številna radovedna vprašanja otrok, tako v povezavi z jadranjem, kot tudi s smučarskimi skoki.

22.5.

Po tednu v Švici sem se zdaj vendarle vrnil domov.. Moje delovne obveznosti so tokrat poskrbele tudi za postopno aklimatizacijo s poletnih Antilov na kislo vreme, kakršnega pač imamo te dni doma.

Večerri ob Ženevskem jezeru so še dajali nekaj primorskih občutkov,, vožnja čez Alpe domov skozi snežne meteže pa me je spomnila, da do poletja v Srednji Evropi vendarle manjka še kakšen mesec.

V prihodnjih dneh bom uredil slike in filmčke z našega jadranja čez Atlantik in kakšnega dodal tudi sem na spletno stran. Seveda bom piskal tudi kakšen posnetek “morskih poljan” za pojasnilo tistim, ki ste dvomili o mojem zdravju, ko sem pisal, da imam sredi Atlantika občutek, kot da jadramo po močvirju :).

Opogumljen z dobro udeležbo na spomladanskem oceanskem tečaju bom pripravil tudi program jadranja za oktober med Malimi Antili. Izmisliti si bom moral neko novo ime namesto tečaja, saj gre pri tem bolj kot za učenje predvsem za pridobivanje novih odprtomorskih izkušenj in spoznavanje z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.

Pomlad 2015 – Čez Atlantik

14.5.
Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.
Mile je želel na vsak način videti arheološko najdišče indijancev iz predkolumbove dobe. Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.

Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.

 

Za peš pot v hribe do delujočega vulkana sva bila prelena, zato sva se po karibski strani otoka zapeljala do plaž na severu, kjer je Mile zelooo užival v opazovanju sončnega zahoda.Danes je na sporedu ogled vzhodnega krila Guadeloupa, popoldne bova uživala v pospravljanju barke, zvečer pa odletiva proti Evropi.

Mile je naračunal, da je od Kanarskih otokov do sem prejadral 3564 morskih milj.

 

12.5.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.
Čez hribe sva se zvečer uspešno vrnila na barko in potem  preživela

viharno noč na sidrišču ob sunkih vetra preko 50 vozlov. Z Miletom sva se ponoči izmenjevala na straži na krovu Skokice, saj me je skrbelo, da sidro ne bo zdržalo naletov vetra. Toda sidro se je dobro zakopalo v pesek in je zdržalo medtem, ko so sidra veliko drugih jadrnic orala po zalivu in so se posadke morale večkrat ponovno zasidrati.Zjutraj sva odjadrala proti Guadeloupu in popoldne barko privezala v marini pri mestu Pointe a Pitre.

 

11.5.
Šalil sem se včeraj glede banana republike, danes pa sva jo z Miletom doživela v živo na cestni blokadi ujeta med demonstranti in policaji. Letelo je kamenje, zagoreli so avtomobili, pokali streli, leteli gumijasti naboji in solzivec.

Domačini so zaprli cesto tik preden smo se pripeljali do njihove vasi in protestirali, ker jim oblast noče zgraditi ceste skozi vas. Policaji so njihovo zaporo poskušali odstraniti, pa se vaščani niso strinjali. Dogajanje je postajalo vse bolj glasno, prišlo je 6 posebnih policajev v polni bojni opremi z debelimi puškami, ki so še bolj pokale, vaščani pa so s hriba na njih in na avte na cesti metali kamenje in skale. Policaji so večkrat poskušali odvleči zažgane avte in odpreti cesto, pa so vedno znova zbežali nazaj zaradi kamnometa s hriba nad cesto.Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.

Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.

Pot naju je najprej vodila skozi pragozd in čez hribe na atlantsko stran otoka in potem ob obali do indijanskih vasi plemena Kalinago.

Od vseh otokov Malih Antilov so indijanci edino na Dominiki preživeli španske osvajalske in morilske pohode. Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
V indijanski vasi nama je vodička povedala veliko o zgodovini in sonaravnem življenju indijancev. Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.

Prikupnih indijank, ki sva si jih na podlagi prospektov obetala, v vasi žal nisva videla, pač pa indijanske gospe najinih let, ki so pletle košare in okraske za prodajo turistom.

Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.

Na Borneu sem videl Raflezijo, za katero trdijo, da ima s 70 cm premera največji cvet, a tukaj sva na skali ob potoku videla cvet, ki je zagotovo še večji. Miletu, ki je v gozdu s kamero posnel vsako rožico in vsak list na drevesih, so se ob pogledu na ta cvet zarosila očala.

Mislim, da se mu reče lotosov cvet. Botaniki naj si ga na desni sliki podrobno ogledajo in sporočijo, ali mislim prav 🙂

 

10.5.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.

Danes preko razpenjenega morja vihariva proti Dominiki, za kjer sva v vodiču prebrala in videla, da naju čakajo prikupne indijanke:).

Mile je s svojo kamero vseskozi na lovu za popolnim, valom.

Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.

Indijanke v hribih Dominike greva gledati jutri, žľe danes pa si je Mile za ogrevanje našąel eno malo bolj temnopolto spremljevalko. Na sliki ni Mileta, ker je prosil, da ga izreľžem :).

9.5.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet
do severa St. Lucije in po nekaj urah hitrega jadranja sidro spustila v Rodneyevem zalivu. Novi bum je zdrľžal, na spremenjeni sistem krajšav pa se še navajam in sproti prilagajam vrvi in škripce.

Interno regato med Martinikom in St. Lucijo je dobil katamaran na sliki, ki so ga krmarili črnci.

Prvi vtis s St. Lucije je, da je to bolj otok zabav, saj se je glasna glasba iz restavracij na obali razlegala čez zaliv šąe pozno v noč. Podobno pa je tudi s party katamarani, ki so križľarili po zalivu.
Danes greva nazaj na Martinik in si bova na poti proti severu spotoma ogledala še Fort de France.

7.5.
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.

V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Sparcraftov bum sicer ni tako razkošen kot Seldnov, a upam, da bo zdržal vsaj toliko kot prejšnji.
Cena je bila kar huda, a vseeno občutno nižja, kot bi stal novi bum s prevozom iz Evrope.

Zvečer greva iz marine na sidrišče, kjer bova namestila še glavno jadro z vsemi novimi krajšavami, potem pospraviva gradbišče na barki in zjutraj odjadrava na jug proti St. Luciji.

5.5.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Zvečer smo pred seboj zagledali prve luči na hribih Martinika, ponoči pa zapluli v Karibsko morje in mimo jugovzhodnega rta Martinika zavili v zavetje zaliva pred Santa Anne, kjer smo po dobrih štirinajstih dneh spustili sidro.

Končno smo lahko spali na mirni vodi, zjutraj pa so nam dobrodošlico zaželele palme, ki v vetru vihrajo nad plažami na obali.

4.5.
Barbados smo izpustili, ker v vodiču piše, da nima dobrih sidrišč. Do Martinika imamo popoldne še manj kot 100 milj in bomo tja prijadrali proti jutru. Veter je še naprej ugoden in kaže, da mi bo prvič uspelo ocean prejadrati brez ene same ure motornega pogona. Tudi imobilizirani bum se dobro drži.

3.5. popoldne
Iztok je vendarle rešil svojo ribiško čast in na trnek zahakljal polmetersko tuno, ravno prav veliko za zadnje kosilo na Atlantiku.

3.5.
Zelene poljane so se vendarle zredčile in kaže, da bomo bomo vsaj zadnje dva dni doživeli nekaj pravega oceana:). Vzhodnik nas še ni zapustil, celo okrepil se je danes in me skrbi, da nas ne bo odneslo naprej proti Mehiki. Mile in Iztok še naprej neizmerno uživata in se otokov ne veselita.

2.5.

Noč je bila čudovita, vetrovna, valovita in mesec je osvetljeval razpenjeno brazdo, ki jo za seboj pušča Skokica. Po včerajšnjem mirnem dnevu smo zdaj spet hitro na poti. Da bi bil dan ąe lepši, je ľže zjutraj poskrbela ploha in z jader in barke sprala večino rdečega prahu, ki ga je prejšnje tedne nanosil veter iz Sahare. Skoraj 2000 milj je od Sala že ostalo za Skokičinno krmo in le še trije dnevi nas ločijo do prvih otokov na drugi strani Atlantika.

1.5.
Noč je bila mirna za spokojno jadranje, zjutraj pa se je veter spet dvignil.
Včasih zjutraj zadiši po svežem kruhu iz Iztokove krušne pečice. Da pa ne bi shujšali, s toplimi obroki poskrbi Mile.

Darko je tudi za naslednje dni napovedal lep vzhodnik.

Proge morskega grmovja so neskončne. Vseskozi nas ustavljajo in zmanjšujejo možnosti, da bi se na Barbadosu ustavili v ponedeljek podnevi. Kot bi jadrali po močvirju in ne po oceanu.

30.4.
Nekje na morju pred nami so Volvo barke. Dvignili smo še kater jadro, da jih dohitimo :).

Če zanese vso to solato iz Atlantika na Karibe, se jim slabo piše. Vse dni imamo lep veter, le smer niha, da genovo prestavimo včasih desno na  tangun. Kaže, da bomo do Barbadosa prijadrali v ponedeljek.

29.4.
Odkar smo včeraj spremenili kurs proti Karibom, imamo boljši kot vetra in jadramo hitreje. Prej v povprečju 160, zdaj prejadramo 170 nm dnevno.
Oblačen dan je. Zaradi spremembe in podaljšanja poti smo že drugič jadrali čez polovico poti 🙂

28.4.
Pasati so postali skoraj čisto vzhodni in močnejši, zato nas  krepko ziba levo in desno. Spet smo morali krajšati glavno jadro, da do konca ne zlomimo buma. Vsi smo OK.

Popoldne je Iztok spoznal, da je pot do Francoske Gvajane prekratka, zato bo svoje jadranje podaljšal za dva dni in si ogledal Karibe.
Skokico smo namreč obrnili proti severozahodu, proti Baarbadosu in Martiniku, kjer bom lažje dobil nov bom.

27.4.
V morju je vse več grmovja in alg, tako da se moramo pogosto ustavljati in čistiti krmilo in kobilico.
Prve dni smo to počeli ročno, potem pa sem se naučil hitrih obratov proti vetru in jadranja nazaj, da so se grmički trave v dvajsetih sekundah kar sami sneli s podvozja Skokice 🙂

Kako je videti krmilo, ko ga med jadranjem objamejo grmički plavajočih alg, se lepo vidi na desni sliki.

Ponoči smo prejadrali nekako čez polovico naše poti od Afrike do J Amerike.

26.4. zjutraj
Lepo jutro je in mi še naprej mirno jadramo skozi otoke grmovja in alg, ki se zapletajo okoli kobilice in krmila.

25.4.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….

Tudi danes ni bilo sreče z ribolovom. Iztoku je riba “pojedla” še zadnjo vabo. Zdaj prihaja na vrsto skrita (Jonova) zaloga trnkov in vab. Upanje na svežo ribjo pojedino še ostaja :).

24.4.
Dnevi so sivi. Le malo sonca posije skozi oblake. Tokrat je ugoden veter pihal tudi ponoči. Bum smo z dodatno škoto okrepili, da spet lahko jadramo na polno. Ribe so še vedno v morju 🙂

23.4.
Ponoči se je veter malo umiril, čez dan pa okrepil. Lepo napredujemo. Iztok je nahranil še nekaj (pre)velikih rib. Očitno jim plastične vabe kar dobro teknejo.  

22.4. popoldne
Spet imamo dober veter in smo hitri. Iztok je ujel veliko mečarico, a se nas je usmilila in se odtrgala preden jo je zvlekel na barko.

22.4. dopoldne
Včeraj popoldne se nam je ob nepričakovanem sunku vetra in preletu jadra nalomil in skrivil bum :(.
Bum smo imobilizirali, jadra pa skrajšali in krajšave pa uredili na škotine za vsak primer, da našetega buma ne bi preveč obremenili.
Jadrano zmerno, saj ni veliko vetra.
Vsi smo v redu.

21.4.
Naša odprava se po novem imenuje Transatlantik 61. Tako je določil Mile na podlagi letnice rojstva vseh treh članov odprave.
Iztok in Mile sta mi naročila, da moram pisati samo resnico in nič drugega kot resnico, ker na naši barki vlada demokracija ??
Torej, k resnici sodi tudi to, da sta Mile in Iztok ob poskusu odsidranja in izplutja napadla sosednjo barko, a sta Francoza na barki njun napad uspešno odbila :). Kot se za pravega kapitana spodobi, sem bil jaz med tem v podpalubju.

Ponoči smo lepo jadrali in k resnici sodi tudi to, da Iztok pravi, da se je pretežno že navadil na valove. Včeraj so nas namreč ob odhodu s Sala pozdravili veliki oceanski valovi s severa, ki pa so se do jutra že znižali in prilagodili petnajst do dvajset vozlom severovzhodnika, ki nas poganja proti jugozahodu.
Obrise otoka Fogo zjutraj že vidimo pred seboj, a se bomo verjetno ustavili šele popoldne na otoku Brava, če nam bodo valovi to dopustili.

Miren zaliv smo popoldne našli na jugu otoka Brava in si privoščili skok v morje.
Mile in Iztok sta bila prelena za sprehod po otoku, sam pa sem vendarle odplaval do obale in se pri vzponu do vasi na vrhu hriba pridružil ribičem, ki so po stezicah navkreber tovorili ribe, ki so jih v okolici otoka nalovili čez dan. Zelenortski otoki so zelo sušni, Ilha Brava pa vendarle ima nekaj zelenja.

Kmalu bomo zapustili območje zelenortskega interneta in v prihodnjih dneh bodo novice sicer redne, a kratke.

20.4.
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?

Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.

Jadramo proti Fogu na jugu Zelenortskih otokov, kjer je ąe nekaj tednov nazaj lavo bruhal vulkan. Pozimi sem načrtoval,, da bi si to ogledal, a se je vulkan vmes ľe pomiril.

18.4.
Namešal sem nekaj slik in filmov z našega jadranja v prvi polovici aprila:

17.4.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v Palmeiro na severozahodu otoka.
Prejšnjo nedeljo so imeli domačini na trgu afriško žurko in kaže, da Miletu dišijo rožice in hoče žurko doživeti še enkrat.

Iz slik, ki mi jih je poslal Iztok, sklepam, da Miletu in Iztoku tudi v Sta. Mariji ni preveč dolgčas in kaže tudi, da bomo imeli prehrano na poti čez Atlantik prihodnja dva tedna bolje urejeno, kot jo imam sicer pri daljših morskih poteh :).

15.4.
Na Skokici je te dni ostal samo Mile, vsi ostali pa smo odleteli v Evropo.
Nekaj sestankov me čaka te dni v Švici, potem pa se vrnem na Zelenortske otoke in v ponedeljek bomo z Miletom in Iztokom odjadrali čez Atlantik proti Južni Ameriki.

13.4.
Dopoldne nam je postalo dolgčas, pa smo se odločili, da barko zapeljemo na sprehod okoli otoka in po dveh urah jadranja smo sidro spustili na južni strani Sala pred Santa Marijo.

Jug otoka nam je s svojimi obsežnimi svetlimi plažami pokazal čisto drugačen obraz, kot so nam ga kazali drugi otoki in kraji na Zelenortskih otokih. Kot se za bele peščene plaže spodobi, jih tudi tukaj obrobljajo številni hoteli, veter pa skrbi, da je na plažah in morju veliko kajtarjev in deskarjev..

12.4.
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.

Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.

Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.

Pomlad 2015 Od Kanarskih do Zerlenortskih otokov

8.2.

Pripravil sem program za tečaj jadranja v juniju med Karibskimi otoki.

Tri dni premora med tekmami in ugodne cene letalskih kart iz Nemčije do Kanarskih otokov sva z Zlato izkoristila za obisk Skokice na Tenerifu.

Vreme je bilo kislo, temperature pomladanske, mini počitnice pa so bile predvsem delovne narave, saj sva dala barko iz vode, očistila podvozje, zamenjala cinke, servisirala motor in Skokico pripravila za novo jadralno sezono. Nekaj dela je vendarle ostalo tudi še za zadnje dni marca pred odhodom čez Atlantik.

Da je bilo poleg vremena tudi najino razpoloženje kislo, so že prvo uro po prihodu poskrbeli lopovi, ki so nama vlomili v avto in naju pošteno okradli medtem, ko sva v trgovini nakupovala hrano. Med drugim so poskrbeli tudi za to, da bom moral nabaviti nov navtični računalnik in fotoaparate :(.

11.3.
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.

Prejšnja leta so bile v tem času v pristanišču barke pogosto še zasnežene, letos pa temperature napovedujejo zgodnejšo pomlad.

Še dva tedna skakalnih tekmovanj me čaka, potem pa se bomo odpravili proti toplejšemu delu Atlantika, da bomo na Skokici lahko prezračili jadra.

Odštevam dneve :).


29.3.

Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.

Dan smo z Zlato, Jonom in nono preživeli med delfini, kiti in papigami v Loro parku, pod večer pa sem na jambor namestil dve novi priponi, saj sem zadnjič videl, da je bilo potrganih nekaj žičk v pletenicah.

Tudi prihodnjih nekaj dni bo počitniško delovnih, saj bo potrebno do petka, ko odrinemo na pot na jug, zamenjati še nekaj dotrajane opreme na barki..

1.4.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).

Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).

Še bolj posebne pa so ob Tenerifu leteče pojoče ribe, ki so jih odkrili pred kratkim in so postale že prava atrakcija. Lokalni ornitologi jih intenzivno proučujejo in so zato zaprli morje vzhodno od Tenerifa. Predvidevajo, da so pojoče ribe posledica podvodnih vulkanskih izbruhov in z njimi povezanim sevanjem, ki je najbrž povzročilo mutacije. Te ribe še nimajo znanstvenega imena, preprosto jim pravijo Pavaroti fish.

Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Na zgornji sliki je lepo vidno, kako moji sopotniki sklanjajo glave pred besnimi napadi pojočih rib.

2.4.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂

Včerajšnje dopoldne smo preživeli na popotovanju od ene elektro trgovine do druge, tretje, četrte, … potreben material (50 A varovalko z ohišjem pa sem dobil šele v sedmi. Spotoma smo obiskali ribiško vas Los Abrigos, ki je nekakšna oaza malo bolj zaspanega tradicionalnega življenja med številnimi turističnimi naselji in golf igrišči na jugu Tenerifa.
Popoldne sem se šel električarja in dokončno usposobil novo AlpiNT-ovo vetrno elektrarno na Skokici ter spotoma popravil hladilnik, večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.

Danes popoldne se za moje domače končujejo mini počitnice na Tenerifu, popoldne pa na otok priletijo člani moje nove posadke za pot proti Zelenortskim otokom, ki že vsaj tako nestrpno kot jaz čakajo, da bomo dvignili jadra.
Vremenske napovedi nam obetajo dober veter, a ker se bo severnik krepil, jadranje vendarle ne bo čisto lagodno, toda tega od oceanskega jadranja najbrž nihče niti ne pričakuje.

3.4.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.

Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.

Za prilagajanje na valove je bila današnja etapa ravno prav dolga in razgibana.

4.4.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom. Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.

Z ugaslega vulkana nad La Restingo je lep pogled  na Atlantik.

Pred tremi leti, ko smo bili tukaj, je brbotalo v morju južno od otoka, ko se je z morskega dna dvigal nov vulkanski stožec. Vulkan takrat ni prišel do površja in zdaj je na tem področju mirno.

6.4.
Po kratkem sporočilu preko satalitskega telefona, se posadka počuti dobro. Kljub visokim valovom in kar precej močnemu vetru napredujejo hitro in zanesljivo proti zastavljenemu cilju.

7.4.
Dan se je pričel z manj vetra in se tako tudi nadaljeval. Razpeli smo spinaker in lepo jadrali.
Ponoči se je veter nenadejano in hitro okrepil. Nekaj telovadbe in spretnosti je bilo potrebno, da smo spinaker sneli ne da bi ga poškodovali.

8.4.
Prijetno toplo vreme in ugoden veter za “metuljčkanje proti Zelenortskim otokom. Vsi jadralci uživajo in “se majo fajn”. Predvidoma jutri popoldne naj bi prispeli na zastavljeni cilj.

9.4.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Pričakalo nas je preko štirideset vozlov severnika, ki krepko žvižga med vrvmi na jamboru.

Lepih pet dni smo preživeli na morju in veter nas je večinoma dobro služil.

Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.

10.4.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.

Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.

Popoldne smo sidro spustili v zalivu pred Tarafalom na otoku Sao Vicente.

Res, da se potepamo po otokih, a življenje tukaj zelo spominja na Afriko.

Nič ne kaže, da bo veter v naslednjih dneh popustil, zato bomo morali vsaj še en dan trdo jadrati proti vetru, da bomo prišli do otoka Sal.

11.4.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer  varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Matjaž, Simon, Iztok in Borut so zagotovo bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj, midva z Miletom prav tako.

V programu tečaja sem zapisal, da se bomo pogovorili o jadranju v viharnih razmerah, a da ne morem obljubiti, da jih bomo med tečajem doživeli. No, zadnja dva dni so bile razmere za jadranje med Zelenortskimi otoki precej trde.

Obljubil sem tudi, da bomo iz pomladi na Kanarskih otokih prijadrali v poletje na Zelenortskih otokih. Žal je poletje tukaj te dni zaradi kislega razpihanega vremena hladnejše od pomladi na Kanarskih otokih. Le morje je toplejše.

Ponoči smo dvignili sidro in v divjem vetru najprej nekaj ur jadrali ob miklavževem otoku ter potem pri zadnjem rtu počakali, da je veter v skladu z napovedjo oslabel pod trideset vozlov, da smo kolikor toliko kulturno lahko preorcali še zadnjih šestdeset milj do Sala.

Matjaževe misli ob zaključku tečaja:

Med 2.4 in 13.4.2015 smo se poleg samega oceanskega jadranja, kjer smo dodobra obnovili naše jadralske veščine, naučili mnogo več. Pomembne izkušnje kot so življenje  v skupini, kjer se do sedaj nismo poznali med seboj, medsebojno spoštovanje in tudi potrebno prilagajanje, komuniciranje, reševanje konfliktnih situacij, izvrševanje nalog, vse to je lahko le nadgradnja pridobljenih znanj, ki se pridobivajo na raznoraznih delavnicah in seminarjih.  Z dobro voljo, nekaj poguma in vztrajanjem se lahko doseže marsikaj, kar smo tudi sami spoznali.

Misel, ki sem si jo na tem jadranju potrdil: MANJ JE VEČ. V močnem vetru smo namreč z manjšimi jadri dosegali velike hitrosti, jadrali smo varno in v pravi smeri. Vse to pa mi bo koristilo v poslovnem in zasebnem življenju.

Matjaž Cirar

2014 Od Španije do Kanarskih otokov

Jesensko jadranje od severa Pirenejskega polotoka do Kanarskih otokov

6.11.
Začetek tedna smo se z avtom še enkrat odpravili v gore, v bližino 3.718 m visokega vrha Teide, a je bilo v hribih precej oblačno in smo nad meglo priąli šele na vrhnjem grebenu na viąini preko 2.200 metrov. Izkazalo se je, da smo najvišji španski vrh bolje videli pred nekaj dnevi z morja z oddaljenosti nekaj deset kilometrov, kot pa ob tokratnem obisku iz bližine.

Na Kanarskih otokih takąnemu vremenu z rumenkastimi meglicami pravijo “calima”, ko vzhodnik iz Sahare v viąinah prinese puščavski prah, ki zmanjšuje vidljivosti in občutljivim povzroča tudi težave pri dihanju.

Zadnji dan našega poletja smo oslabelemu soncu navkljub izkoristili tudi za zadnje letošnje kopanje v morju ob eni od plaž na jugu Tenerifa in za jadralski pogovor z Matjažem, ki tukaj živi s svojo družino.

Podaljšano poletje se je za nas izteklo in vrnili smo se v te dni zelo mokro Slovenijo.

2.11.
Skokico smo včeraj pripeljali do marine Tenerife, kjer bo severovzhodno od Santa Cruza prezimila, mi pa si bomo privoščili še dva počitniąka dneva na Tenerifu.

V desetih dneh smo objadrali in obiskali vse večje Kanarske otoke, le Gran Canario smo tokrat izpustili, saj smo si jo dodobra ogledali µe pred dvema letoma, ko smo dva tedna zaman čakali na ugoden veter.

Danaąnji sladko kisel ali deľevno sončnen in vetroven dan smo preľiveli dopoldne v Santa Cruzu, kjer smo neuspeąno iskali avto za potep po Tenerifu. V pristaniąču je bilo privezanih kar 5 velikih potniąkih kriľark, katerih potniki so izpraznili parkirna mesta rent a car agencij. Z Uroąem sva se zato morala zapeljati na hrib do letaliąča, da sva najela avto.

Popoldne smo igrali nogomet na veliki lepi plaľi Teresitas, pod večer pa smo se odpravili ąe čez hrib do Taganane in tamkająnjih plaľ, ki so jih zalivali oceanski valovi, dan pa zaključili s palačinkami na Skokici..

Jutri bo na vrsti jug Tenerifa in po vsej verjetnosti tudi srečanje z Matjaľevimi, za keterega se dogovarjamo ľe nekaj dni.

31.10.
Napovedani okrepljeni severnik je zamujal in prihajal v valovih, da smo morali vmes na poti proti Tenerifu v brezvetrjih pogosto zagnati motor.
Cel dan smo lahko opazovali nekaj čez 3700 m visoki Pico Teide, ki nas je iznad oblakov pozdravljal iz daljave.

Tokrat so nas na poti vendarle obiskali kiti in tudi večja jata delfinov.
Veter se je zares okrepil ąele pod večer, ko smo bili ľe blizu severa Tenerifa, kjer smo ponoči spustili sidro v zalivu Antequera.

30.10.
Včeraj zvečer smo si izposodili dva avtomobila, danes pa smo se zgodaj zjutraj odrinili na kriľarjenje po La Palmi. Najprej smo se odpravili v gore, katerih najviąji vrhovi segajo krepko preko 2000 metrov..Za razliko od ostalih Kanarskih otokov je La Palma zelo zelen otok in ľe na viąini 600 metrov smo se počutili kot doma. Sprva smo se vozili skozi listnate gozdove, nekoliko viąje skozi goste borove gozdove in ąele nad 2000 metri se je gozd zamenjal z ruąevjem. Z avtom smo se pripeljali vse do vi±ine 2400 metrov. Na vrhu velikega vulkanskega kraterja Taburiente smo bili ravno ±e dovolj zgodaj, da smo videli globoko v dno kraterja in tudi daleč naokoli po Atlantiku, potem pa so se vrhovi odeli v oblake.

Na najviąjem vrhu, Roque de la Muchachos, smo videli vrsto velikih teleskopov. Z Jonom sva splezala do njih, se sprehajala od observatorija do observatorija in trkala na vratda v upanju, da bi si lahko katerega ogledala od znotraj. Pri Herschlovem teleskopu se nama je nasmehnila sreča, ko nama je odprl prijazen nizozemski znanstvenik in nama pokazal notranjost astronomskega observatorija ter razloľil, kako teleskop deluje in kako je sestavlljen.

Spustili smo se na zahodno stran otoka in vozili sprva med vinogradi in nasadi mandljev, ±e niµje, µe blizu morja, pa smo cikcakali med obseµnimi plantaµami banan.

Spotoma smo ugotovili, da je morje dovolj toplo za kopanje tudi okoli La Palme, v nadaljevanju dneva smo se če enkrat povzpeli v hribe in si ogledali najnovej±e vulkane, ki so otok v zadnjih stoletjih z izlivi lave povečali proti jugu.

Čisto na jugu otoka smo pri svetilniku na±li tudi soline.

Jutri bomo z La Palme odjadrali proti vzhodu na skoraj sto milj oddaljeni severovzhodni del Tenerifa. Glede na vremensko napoved, bo jadranje iz ure v uro bolj ľvahno in upam, da nam severovzhodnik ne bo preveč zagrenil dneva.

29.10.
Jutro je bilo namenjeno skakalnemu treningu mojih malih sopotnikov in sprehodu v Kraljevsko dolino ter vzponu na hrib nad Vueltasom, kjer sem se lahko sprehajal med zmajskimi drevesi (dragon tree), ki pa so po velikosti precej zaostajala za tistimi, ki sem jih videl na Sokotri.

Ko smo se nadihali, smo odjadrali proti La Palmi. Vetra je bilo več, kot so kazale napovedi, a je bila tudi smer ugodnejąa, bolj vzhodna, da smo kar hitro drseli proti najbolj severozahodnemu Kanarskemu otoku in tja prijadrali ąe pred večerom ter imeli nekaj časa tudi ąe za ogled mesta.

28.10.

Dopoldne smo ąli z barko na ogled kitov in delfinov, ki jih je med Tenerifom in Gomero menda veliko, a mi ľal nismo videli nobenega. Če so nas doslej prihajali delfini med jadranjem vsak dan po nekajkrat obiskati, so nas tukaj popolnoma ignorirali. Najbrľ so kiti in delfini tukaj pravi profesionalci in se prikaľejo le tistim turistom, ki za to plačajo

 

Popoldne se je dvignil veter in odjadrali smo na Gomero. Najprej smo se ustavili na jugu tega robatega otoka, zvečer pa smo Skokico privezali v pristaniąču slikovitega mesteca Vueltas na zahodu Gomere.
27.10.
Po treh mesecih jadranja proti jugu smo vendarle prijadrali do morja, ki je dovolj toplo tudi za moje zmrzljive kosti, da sem si brez prehudega stresa upal zaplavati okoli barke.Včeraj smo se spotoma ustavili ob lepi plaľi na zahodni obali Fuerteventure, čez noč pa smo potem jadrali mimo Gran Canarije do juga Tenerifa, kjer smo Skokico privezali v marini San Miguel.
Na barki bomo naslednje dni med Kanarskimi otoki gostili Simono, Uroąa, Nejca in Karin, domov pa bosta ponoči odąla Robi in Lidija.Popoldne smo se z avtom zapeljali do Santa Cruza, kjer sem si ogledal tamkająnje marine in njih cene. Tukaj nekje nameravam do prihodnje pomladi pustiti barko in ľelim, da bi mi po tem ostalo kaj denarja tudi ąe za jadranje.26.10.
Včeraj smo se najprej ustavili na Papagajski plaľi na Lanzarotu, potem pa smo prenočili v marini Rubicon na jugozahodu otoka.

Danes je spet sončno in veter obetavno ľviľga med jambori, a napoved ľal obeta, da bomo zaradi brezvetrja morali premotorirati vsaj polovico poti proti Tenerifu.

25.10.
Lepo jadranje po mirnem oceanu smo doľiveli včeraj, ľe 10 vozlov severnika je bilo dovolj za spodobnih 6 – 7 vozlov hitrosti in jadransko vzduąje na barki. Ponoči smo se sprva sicer prebijali skozi meglo, ki pa se je na srečo razkadila, ko smo kakąnih 60 milj od obale priąli do ladijskih poti.
Drugo noč je veter oslabel in Lanzarotu, prvemu od Kanarskih otokov, se zdaj pribliľujemo s pomočjo motorja.

23.10.
Ne bi bili Slovenci, če tudi v Maroku ne bi ąli v hribe. No, mi smo ąli kar z avtom, čez visoki Atlas in potem do ravnin juľno od Atlasa.
Nekaj sto kilometrov smo se v vročini vozili med berberskimi naselji po kamniti puąčavi in planotah, ko pa smo se spustili v niľino, sem pričakoval peąčeno puąčavo, pripeljali pa smo se do zelenih dolin in ąirokih obdelanih polj in sadovnjakov. Rečne struge so preteľno izsuąene, a vode z Atlasa je pod tlemi dovolj za obseľne namakalne sisteme.
Cel dan smo se vozili po soncu in vročini, ob morju pa nas je pričakala megla in hlad.
Tomaľ in Ina sta se danes izkrcala z barke in ąe ona dva odąla na potep po Maroku, mi pa gremo popoldne skozi meglo proti Kanarskim otokom.

Carinske formalnosti so se popoldne v Agadirju zavlekle in kaľe, da bomo na dvodnevno pot proti Kanarskim otokom lahko izpluli ąele ponoči. Saj ni nič narobe, le uradniki so si vzeli čas (? za kosilo in večerjo skupaj?).

22.10.Ob sončnem vzhodu smo prijadrali v Agadir. Drugi del noči smo vajeti na barki celo drľali malo nazaj, da nam ni bilo potrebno pristajati ponoči in se ponoči ukvarjati s cariniki in njihovimi nadurami. V Maroku imajo formalnosti namreč urejene tako, da se je potrebno v vsakem pristaniąču prijaviti in odjaviti, kot da bi ąel čez mejo in povsod dvakrat obiskati policaje, carinike, ľandarje in kapitanijo, kar vsakič vzame po uro ali dve izpolnjevanja obrazcev pri sicer praviloma prijaznih uradnikih.Popoldne so v Agadir priąli Zlata, Jon, Robi, in Lidija, potem, pa smo se vsi skupaj odpeljali na potep po notranjosti Maroka. Prva postaja je kraljevsko mesto Marakeą.
21.10.
Veter nas je obiskoval in odhajal, morje pa se je precej zgladilo, da je bilo mogoče ąibkemu zahodniku navkljub, hitro jadrati proti jugu. Občasno smo morali vendarle zagnati tudi motor. Zaradi mojih izkuąenj izpred dveh let, smo tokrat jadrali malo dlje od obale in z maroąkimi ribiči in njihovimi mreľami tokrat nismo imeli nobenih tezav.Vreme nas zadnja dva dni resnično ujčka. Dopoldne smo pristali v Essauiri, ľivahnem in slikovitem maroąkem ribiąkem mestecu, kjer je mogoče videti orient, kot ga poznamo iz starih razglednic. Ribiči na obali prodajajo svoj dnevni ulov in s kupci glasno barantajo za ceno rib, galebi pa letajo nad njihovimi glavami in se motajo med njihovimi nogami ter jih s svojim vreąčanjem skuąajo preglasiti, ko se bojujejo za ostanke rib na tleh.
Proti večeru gremo naprej proti Agadirju, kjer se bom jutri razveselil prihoda mojih domačih.

20.10.
Včeraj nas je vzhodnik krepko preganjal na poti s Portugalske proti jugu in smo danes ľe blizu Maroka. ®al so manjąa pristaniąča ob obali precej plitva in zaradi prevelikih valov z Atlantika zaprta. Nadaljujemo z jadranjem proti Essauiri, kjer je pristaniąče pred valovi dovolj dobro zaąčiteno z otočki in čermi pred vhodom v zaliv..

18.10.
Skozi kislo jutro z drobnim deľjem smo iz Sagresa jadrali do Portimao-ja, ki nas je popoldne pričakal ľe v soncu.
Jug Portugalske je na gosto pozidan s hoteli in počitniąkimi stanovanji, ki se vzpenjajo nad lepimi peąčenimi plaľami. Tudi v tem obdobju so turistična mesta ąe vedno zelo ľivahna.

Barko smo pripravili za dvodnevno pot proti Maroku, natočili gorivo in vodo ter nabavili hrano. Med pregledom pripon jambora sem videl, da je zadnji teden trdega jadranja ob portugalski obali načel podkriľno pripono, ki jo bo kmalu potrebno zamenjati. Na srečo, se bo veter jutri obrnil na vzhodnik, kar bo ugodno za naąo pot proti jugu in manj naporno za barko.
Ponoči izplujemo in če bo ąlo vse po načrtih bomo v ponedeljek popoldne v El Jadidi.

17.10.
Simon je včeraj odąel proti domu, na barko pa sta se vkrcala Tomaľ in Ina.
Mimo Lizbone smo popoldne odjadrali na Atlantik, kjer so nas pričakali zajetni valovi, navzkriľno morje in močan juľni veter.Ne glede na to, v katero stran jadramo proti vetru, vseskozi trdo nabijamo v valove. Da sploh kam pridemo, mora jadrom pomagati tudi motor.
Do Sinesa, kjer sem načrtoval postanek za čez noč, smo prijadrali ąele proti jutru, zato nisem videl smisla, da bi se tam ustavili in smo nadaljevali s kriľarjenjem proti vetru, proti jugu, proti valovom, …

Popoldne smo pripluli do Sagresa, barko privezali na bojo in si privoąčili obisk mesteca.
S klifov na drugi strani Sagresa sem lahko v ľivo opazoval, kako nastajajo znamenite portugalske plaľe, kako se mogočni oceanski valovi razbijajo v pečinah, spodjedajo obalo in skale drobijo v mivko.
Juľni veter bo vztrajal do nedelje, zato smo naredili kriľ čez obisk Madeire in smo morali tudi spremeniti letalske karte. Zlata, Jon, Robi in Lidija bodo tako prihodnji teden, namesto na Madeiro, prileteli v Maroko, kamor bomo odjadrali predvidoma jutri zvečer.

15.10.
Vremenske napovedi za cel teden v naprej obetajo juľni in jugozahodni veter, zato sva včeraj izkoristila zahodnik in odjadrala do Lizbone ter po reki Tejo mimo mesta ąe malo naprej do marine.

Kaľe, da bom moral časovno spremeniti naąe načrte za pot do Madeire in Kanarskih otokov, ter morda ubrati drugačno pot, saj dolgotrajno jadranje proti vetru in valovom ni najbolj udobno, pa tudi barke ne bi rad uničil.

Po navadi med Portugalsko in Kanarskimi otoki piha severnik, a ta teden je ravno obratno in ľal kaľe, da bo ąe nekaj dni tako. Velik ciklon ľe nekaj dni vztraja nad severnim Atlantikom in je popolnoma preusmeril veter.
Lep včerająnji dan sva s Simonom izkoristila za kolesarski izlet v Lizbono, danes pa je vreme spet bolj kislo.

13.10.

Včeraj popoldne sva jadrala mimo Porta, pa je bil vzhodnik obetaven in sva jadrala naprej. Zvečer je veter obrnil na severozahodnik in se ąe okrepil. Ponoči sem nameraval zaviti v Figuero da Foz, pa so bili valovi preveliki za varen prehod mimo valobranov v pristaniąče, zato sva nadaljevala z jadranjem in proti jutru naletela na napovedani jugozahodnik, ki nama je zagrenil napredovanje. Strahoma sem pogledoval na zahod, od koder je bilo napovedano neurje.

©e pred prihodom fronte name je dopoldne uspelo preko vse večjih valov priskakljati do mesteca Peniche in Skokico privezati ob ribiąki pomol, potem pa se je začelo nekajurna veselica z vetrom preko 60 vozlov in pravim tropskim nalivom.

Večer je bil spet prijazen, z lepim sončnim zahodom in dobro večerjo v eni od gostiln.

Simon mi je naročil, da moram napisati, da se je ponoči pogovarjal z Uuuurhom :).

12.10.

Včeraj zvečer sva s Simonom priąla v Vigo in pripravila barko za jadranje, ponoči pa sva skozi deľ odjadrala na Atlantik in proti jugu. Deľ se je do jutra izlil, veter pa se je iz juľnika spremenil v vzhodnik, s katerim lepo jadrava ob portugalski obali navzdol.

Pisano vreme se obeta prihodnje dni in cikloni naj bi si sledili drug za drugim. Ugoden veter za prvim ciklonom izkoriąčava danes, jutri se bova morala nekam skriti, ko bo nad Portugalsko privrąal drugi ciklon, potem pa se bo Evropi pribliľal ąe večji ciklon, ki bo za nekaj dni preusmeril veter na za nas neugodni juľnik.

9.10.
Skakalne zadeve bom naslednjih nekaj tednov postavil nekoliko v ozadje in se za nekaj časa posvetil jadranju.
Konec tedna s Simonom odpotujeva v ©panijo in potem z barko proti jugu. Pogledal sem, kaj kaľejo vremenske napovedi za prihodnji teden in upam, da bo vreme drugačno, kot kaľejo napovedi.

30.9.
Mile se je včeraj zbudil in mi poslal nekaj slik z Grenlandije. Upam, da je bil čez poletje dovolj priden, da je uspel pregledati mnoľico video posnetkov, ki jih je v svoje kamere neutrudno lovil med najinim jadranjem do Grenllandije in nazaj. Morda je Mile med plevelom naąel kaj zrnja in bo kmalu nastal tudi kakąen filmček.
Spomladi sem si mislil, da se bom čez poletje hladil ob pregledovanju fotk z jadranja po severnem Atlantiku, pa je za ohladitve poskrbela kar narava sama, čas za urejanje slik pa upam, da bom naąel jeseni.

Zadnje tedne sem se posvečal tudi iskanju primerne marine na Kanarskih otokih, kjer bo Skokica prezimila. V draľjih marinah imajo dovolj prostora, cenejąe pa so zasedene do konca novembra, ko je vreme za potovanje čez Atlantik najugodnejąe in ko z otokov odpluje mnoľica jadrnic proti Karibom in Ameriki.

Tečaj oceanskega jadranja, 28.8. – 5.9.2014
5.9.

Na morju pred Vigom je bilo vetra minula dva dni zelo malo. Včeraj so nam sapice zadoščale le za kratko pot do zunanjih otokov, ki zaliv ščitijo pred atlantskimi valovi, danes pa smo odjadrali do Punte Lagoe, kjer bo Skokica ostala privezana še dober mesec, potem pa se bomo na barko vrnili in odjadrali proti Madeiri in.Kanarskim otokom.

Islas Atlanticas, kot domačini pravijo zunanjim otokom, po videzu s poraščenostjo in belimi plažami zelo spominjajo na Polinezijske otoke, le koralnega grebena ni okoli njih in toplota morja ne dosega dvajsetih stopinj Celzija. Zame je to žal premalo, da bi šel v vodo dlje kot do kolen.

3.9.
Viana je slikovito pristaniško mesto z lepim starim mestnim jedrom, ki ga na gosto prepredajo ozke ulice.

Podobno kot v Portu imajo tudi tukaj Eiflov most čez reko, podobno kot Ljubljana pa imajo tudi tukaj nad mestom svojoi Šmarno goro s cerkvijo na vrhu.

Za danes je bilo napovedanega več vetra kot včeraj, a ko smo iz reke prišli na morje, je bilo vetra le za vzorec in večino poti nazaj proti Španiji smo prepluli s pomočjo motorja.
Sidro smo zvečer spustili v zalivu Baiona.

2.9.
Vremenska napoved, s katero smo zjutraj odjadrali proti jugu ,nam je obetala lagodno jadranje z rahlim zahodnikom, a že po pol ure smo se zaleteli v 25 vozlov južnika, ki nam je nato grenil dan, češnjo v pelinkovec pa sta dodala še gosta megla in hlad.

Cilj današnje poti je bilo 35 milj oddaljeno portugalsko pristaniško mesto Viana de Castelo, ki leži ob estuariju oziroma ustju reke Lima, a ko smo v šestih urah uspeli proti vetru prejadrati šele polovico poti, sem rasno razmišljal o smislu cikcakanja, jadranja ostro v veter in nabijanja v valove, pa je veter v nadaljevanju nekoliko popustil in smo odločitev o vrnitvi na sever prestavljali iz ure v uro. Nadaljevali smo s kriľarjenjem proti jugu in pod večer vendarle zapluli v reko Lima in barko privezali v tukajšnji marini.

1.9.
Veter nas je celo popoldne in še pol noči izdatno preganjal okoli severozahodnega vogala Pirenejskega polotoka.
Med vse večjimi valovi so nam družbo delali delfini, ladij pa smo videli zelo malo, pa čeprav smo jadrali daleč na odprto morje.

V drugem delu noči, ko smo prijadrali do višine Viga, je veter ugasnil in se ni več pojavil.


Spremenil sem načrt in danes ne bomo jadrali do Portugalske, temveč smo zavili proti Španiji in po osmih urah motoriranja sidro spustili v zalivu pred Baiono.

31.8.
La Coruna je pristaniško mesto s starim mestnim jedrom, katerega ulice se napolnijo in zares zaživijo šele pozno zvečer.

.Severovzhodnika je danes na morju dovolj, da bomo lahko odjadrali daleč v Biskaj med ladje in potem skupaj z njimi proti jugu dokler bo dovolj vetra :).

Domen in Jernej želita videti prekoceanske ladje na morju, a približno 20 milj obalnega pasu je tukaj rezerviranega za obalno plovbo in ribiče, velike ladje pa bomo lahko videli šele pozneje popoldne.
V juliju, ko sva z Miletom tukaj jadrala, je bila na morju gosta megla, danes je vidljivost dobra.

30.8.
Veter nas je včeraj obiskal s severa in popoldne postajal vse krepkejši, jadranje pa zvečer in ponoči že prav živahno.
Za zahodno špansko obalo se spodobi, da veter piha s severa, zato  smo v skladu s pričakovanji jadrali ostro v veter ter cikcakali ob obali navzgor. Ko pa smo prijadrali v Biskajski zaliv in zvečer zavili proti vzhodu, je tudi veter obrnil na vzhodnik in skozi noč smo lahko le nadaljevali s cikcakanjem in nabijanjem v valove vse do La Corune.

Da v La Coruno ne bi prijadrali prehitro, je dodatno poskrbel še nasprotni morski tok, ki ga je bilo ob severni obali Galicije ponoči kar za dva vozla.

Dopoldne smo se spoznavali z vozli in drugimi mornarskimi veščinami, prosto popoldne, pa bomo izkoristili za ogled mesta.

Kaže, da se je na severu Španije začelo poletje, saj sonce po nekaj hladnih dneh kar toplo greje. V naslednjih dneh bomo poskušali čim bolje izkoristiti napovedani severovzhodnik in bomo z vetrom po odprtem morju odjadrali proti Portugalski.

Upam, da se bosta veter in morski tok držala napovedi in bo naše jadranje zato lahko hitrejše in bolj udobno.

28.8.
Včeraj ponoči je naše letalo skozi dež in meglo našlo pot do letališča v Vigu. Doma smo jamrali, da je poletje hladno, a tukaj je bilo danes še nekaj stopinj hladneje. Le trije smo prišli do barke, četrti nam je obležal še pred odhodom.
Zjutraj smo pripravili jardra in odpluli na Atlantik. Vetra smo imeli za jadranje dovolj le kakšno uro, potem pa smo s pomočjo motorja slalomirali med številnimi ribiškimi barkami, mrežami in bojami na poti proti Biskajskemu zalivu.

Ponoči ribiških ovir nismo videli in uspelo se nam je ujeti na vrv vrše in se zaplesti tako, da sem se moral nakajkrat potopiti pod barko, da sem Skokico rešil vrvi.
To je bilo moje prvo letošnje kopanje v morju, pa voda tukaj nima niti 20 stopinj.

Za naslednje dni je napovedanega precej več vetra, da se bosta Domen in Jernej lahko spoznala s pravimi jadralskimi razmerami.

22.8.
Vroče poletje imamo na vzhodu Azije. Prvi del naše poletne tekmovalne sezone se zaključi ta teden s tekmama v Hakubi, vmesni premor pred jesenskim nadaljevanjem pa bom prihodnji teden izkoristil tudi za jadranje :).
Kaže, da bomo štirje na krovu Skokice, ko bomo jadrali po Atlantiku ob obalah severne Portugalske in Španije.