• Arhiv prispevkov

3.8. Včeraj sem se do Durbana vozil sprva med plantažami dreves, ki jih vsakih nekaj let posekajo in iz njih naredijo sekance za energijo, urejanje vrtov in za pohištveno industrijo. Gozdovom so sledili neskončni nasadi sladkornega trsa, ki raste po gričevnati pokrajini do koder seže oko.

Vožnji z avtom je sledilo nekaj letalskih poletov in dopoldne sem priletel v slovensko savno. Po nekaj hladnih dneh v Afriki sem hrepenel po toplem vremenu, a kaže, da bom imel domače vročine dovolj že po enem dnevu.

Začenja se moje  obdobje skakalnih poletnih tekmovanj, vmes pa bom naštudiral še jesenske jadralske in safari poti po Južni Afriki.

1.8. Na spletu vidim, da je poletje doma s preko 30 stopinjami v polnem zagonu, tukaj pa je drug letni čas in se temperature čez dan komaj povzpnejo nad dvajset. V bistvu v tem delu Južne Afrike poznajo le dva letna časa, pomlad in poletje. Ko se oktobra vrnem na barko, bo tukaj poletje, dnevi bodo za nekaj ur daljši in temperature blizu tridesetih.

Včeraj je bil kisel, hladen dan, ravno pravšnji za kolesarski izlet. S kolesom sem se namreč odpravil po avto na letališče na drugem koncu mesta in me je vmes ujel dež, pa mi tudi brez dežja ni bilo prav nič vroče. Ko sem pred meseci naročal karte za let domov, nisem dobil nobene dobre povezave s tukajšnjega letališča, zato grem jutri proti domu iz 150 km oddaljenega Durbana. Do tja se bom zapeljal z najetim avtom, saj sem ugotovil, da je rent a car kar nekaj cenejši od avtobusne karte, da o taksiju ne govorim. Z avtom sem pred odhodom domov nameraval narediti še kakšen izlet v zaledje, a zaradi dežja za to nisem našel dosti volje.

Raje sem se ukvarjal z barko. Skokico sem pripravil za mirovanje in pospravil vso opremo za katero ni potrebno da je na soncu in dežju. S pomočjo Gilberta, jadralca s sosednje barke Sazu, sem z jambora odstranil tudi še zadnji natrgani priponi in drugo pokvarjeno opremo, ki jo bom jeseni nadomestil z novo.

Domačini pravijo, da se po mlakah, rokavih in jezerih v zaledju marine sprehajajo povodni konji in krokodili. Najbrž jih ni veliko, ali pa se dobro skrivajo?

30.7. Večeri so sveži, ponoči pa je kar hladno na barki in sem pokrit s tremi odejami, da me ne zebe. Sedemnajst stopinj nisem imel na barki že vse od Tasmanije. Kaže, da v tukajšnje zalive ne pride kaj dosti toplega morja iz Agulhaškega toplega toka, ki obliva vzhodni del Južne Afrike. Čez dan je sonce vendarle dovolj toplo, da se naokoli lahko potikam v kratkih rokavih in hlačah.

Zjutraj mi opic ni bilo potrebno iskati, saj so kar same prišle na obisk in se igrale na sosednjih barkah.

Obzorja sem si danes širil na kolesu, za jutri pa sem si naročil avto. Zaledje Richards Baya je precej ravninsko in prepredeno z morskimi in rečnimi rokavi ter jezeri.

Ob obali Indijskega oceana se bele peščene plaže vlečejo na desetine kilometrov v dolžino, za njimi je zeleni pas gozda in travnikov, nato pa si vzporedno z obalo sledijo še z zidovi in bodečimi žicami obdane ter z oboroženimi varnostniki varovane stanovanjske in počitniške soseske razkošnih hiš.

 

29.7. Danes je vendarle uspelo in zdaj sem uradno v Južni Afriki. Včeraj zvečer sem uredil papirje na luški kapitaniji, zjutraj je na barko prišel policaj (imigration) poštempljati

potni list, potem sem se lahko preselil v sosednji zaliv v marino Zululand YC, kjer sem končno pričakal tudi 2 carinika in izpolnil še zadnje potrebne formularje.

Včlanil sem se v jadralni klub Zululand (ZYC), ker je za člane privez v marini cenejši. Marina jahtnega kluba je zelo domačna, njeni pontoni pa so videli tudi že boljše čase, a so videti dovolj varni, da bom doma lahko mirno spal, ko bom tukaj za naslednje tri mesece pustil barko..

Zdaj imam na voljo še štiri dni za potepanje po Richards Bayu in okolici ter za pospravljanje barke, v sredo pa grem na pot proti Sloveniji.

Prva pot je bila kar peš po okolici marine in srečal sem naše daljne sestrične (na slikah).

Povedale so mi, od kod prihajajo naši skupni predniki. Kaže, da to sploh ni tako daleč od tukaj in da je bila Transsilvanija morda le vmesna postaja na poti do Slovenije :).

Na vzhodni strani Indijskega oceana sem s fotoaparatom lovil kenguruje, tukaj pa opice.

28.7. Zadnjih nekaj ur so me na poti spet spremljali kiti,

poleg vetra pa me je z 2-3 vozli poganjal tudi Agulhaški tok in že dopoldne sem Skokico lahko privezal v pristanišču Richards Bay, kjer zdaj čakam, da opravim vstopne formalnosti.

Čakanje se je potem razvleklo na celo popoldne in večer, ko so mi sporočili, da danes ne bo nič in da naj jih po postaji spet pokličem jutri zjutraj, do takrat pa naj ostanem na barki na carinskem pomolu???

Počutim se kot ostržek, vsako uro so me malo potegnili za nos z obljubo, da kmalu pridejo in zdaj je moj nos že precej dolg (moj nos tudi sicer ni najmanjši).

Med čakanjem mi je uspelo urediti slike preteklih tednov, priti do interneta, nekaj slik dodati med tekst, pojesti pico, … Vse to skoraj skoraj na barki, skoraj na carinskem pomolu.

28.7. Dani se. Od Afrike sem oddaljen le kakšnih 10 milj, od Richards Baya pa še okrog 40. Veter me je že včeraj zapustil, morje se je zgladilo in ponoči sem lahko opazoval zvezde in utrinke. Vse bolj se čuti vpliv južnega toka. Premec barke imam obrnjen proti zahodu, tok pa me bočno zanaša proti jugozahodu. Zadnja dva dni sta me spremljali dve temni ptici,

danes zjutraj pa me je prišel pozdravit še albatros. Mislil sem, da se zadržujejo bolj na jugu, pa kaže, da se pozimi tudi oni, podobno kot kiti, preselijo malo bolj na sever.

Aja, da ne pozabim napisati, AFRIKO že vidim pred seboj 🙂 Sonce vzhaja in pojavil se je severozahodnik, da bom zadnjih nekaj ur vendarle lahko spet jadral.

27.7. Jugovzhodnik je čez dan oslabel in ko je jadranje postalo prepočasno, sem dodal motor, saj bi rad jutri podnevi prišel v Richards Bay.

Lep sončen četrtek je bil in tudi sprva strmi valovi z juga so se do večera razvlekli. Ladje bom verjetno spet začel srečevati proti jutru. Zadnjo noč na oceanu mi spet krasijo zvezde.

27.7. Pozno zvečer sem vendarle spet prišel do vetra za jadranje. Najprej JZ, nato J in po polnoči JV, ki je do jutra s 15 narasel na 25 vozlov. Jadranje je bilo nekaj ur kar živahno, saj so tudi valovi z juga zrastli čez 3m. Dopoldne je sončno, veter se umirja, valovi ostajajo. Darko je sporocil, da sem srečko, ker se je nevarno vreme pred menoj pomirilo. Tudi dež je izginil iz napovedi. Sol, ki so jo čez noč na barko nametali valovi, bom z veseljem namesto dežja kar sam spral s curkom vode v marini. Morski tok tu najbrž precej meandrira, ker se mi kurz in hitrost vseskozi dosti spreminjata. Še 150 milj. Še 26 ur 🙂

26.7. Morje je bilo danes še bolj mirno kot včeraj in opoldne, ko je zmanjkalo vetra, sem zagnal motor. Zvečer se je morje zgladilo, da si se lahko gledal v njem in rdeče sonce se je potopilo v morje.

Napoved za noč in jutri je dež, a si to pod vtisom večera kar težko predstavljam. GPS mi je uro prestavil spet za uro nazaj in sem zdaj na istem času, kot doma, toda tukaj je zima in sonce zahaja že ob petih.

Motor drdra v zaenkrat mirno noč.

26.7. Ponoči, ko je zmanjkalo vetra, sem pospravil genovo in tangun. Pri tem se je 15 kilogramski tangun snel z nosilca na jamboru in mi padel na glavo, da se mi je kar zabliskalo. Na srečo imam trdo glavo, le vrat me danes boli. Pred tedni se mi je tangun podobno že enkrat odklopil, ker se je odlomil varnostni vijak petelina na spojnem zglobu. Takrat tega nisem popravil, ker jih pač nisem dobil po glavi.

Ko se je zdanilo, sem na tangunu povrtal ostanek starega varnostnega vijaka in privil novega. Tangun zdaj pospravljen spet visi z jambora.

Cel kup pregovorov bi mi ob tem lahko povedali stari modreci: Vsaka šola nekaj stane, Kar lahko danes storiš ne odlašaj na jutri. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Pametni se učijo na tujii izkušnjah in napakah, ne na svojih, …

Tudi jaz nisem več najmlajši, o modrosti pa naj sodijo drugi. Za mojo mamo sem itak vedno trapast, ko grem na morje 🙂

Zjutraj je zapihal severovzhodnik s katerim zdaj s polnimi jadri jadram kot po Piranskem zalivu. Prav nenavadno je, kako nezanesljivi so v zadnjih dneh vremenski modeli za to območje. Ne zadanejo vremena niti za 2 dni v naprej. Tam, kjer bi zdaj že tri dni moral jadrati v močnem južnem vetru, imam jadranske razmere.

Kaže, da se bo večina grdega vremena pred menoj razgradila brez moje prisotnosti. Ali pa bo nastalo kaj novega, kar še ni napovedano? Do Afrike imam še 285 milj, še dva dni. Kmalu bom začel odštevati ure.

25.7. Miren lenoben dan z vse slabotnejšim vzhodnikom. Dan počasnega jadranja, dan za premišljevanje, dan za domotožje.

Čas si krajšam s knjigami in dostii sem jih letos prebral na Indijskem oceanu. Nekaj Zlatinih švedskih kriminalk, nekaj nemških in angleških knjig iz jadralskih knjižnic za izmenjavo, ki se nahajajo po marinah in še zadnjo od Hosseinijevih ganljivih zgodb sem ravno zaprl.

Jutrišnje nevihte me prav nič ne veselijo.