Poročila s poti

29.4.

Navsezgodaj zjutraj sta se Gregor in Zlata odpeljala do Adelaide in na letalo, midva z Maksom pa sva dve uri za njima, ko se je zdanilo, odvezala vrvi in odplula proti zahodu.

NIč oziroma zelo malo vetra je bilo čez dan v zalivu severno od Kengurujevega otoka, zato je Skokico gnal naprej predvsem motor. Morda le pol ure je bilo vmes vetra dovolj za jadranje, da sva lahko prezračila jadra.

Ponoči naj bi se začel krepiti zahodnik do severozahodnik, ki bo do ponedeljka kar neugoden, zato bova verjetno en dan na izboljšanje počakala v kakšnem zalivu blizu Port Lincolna.

28.4.

Iz Coober Pedy-ja nas je pot vodila proti jugu, proti Skokici.

V dveh dneh smo se na toplem severu že toliko razvadili, da se nam je z vsakim kilometrom prevoženim proti jugu zdelo vse hladneje. Pokrajino, ki so nam jo prvi dan zakrivali nalivi in potem noč, smo si sedaj cel dan lahko ogledovali v sončnem vremenu.

Težko bi rekel, da smo veliko zamudili, saj se je ravnica in polpuščava okoli nas raztezala na stotine kilometrov naokoli, pa vendarle so jo na naši poti občasno popestrili manjši hribčki in prekinjala obsežna slana jezera.

Dež pred nekaj dnevi je v zeleno obarval tudi grmičke v sušni pokrajini.

Današnji dan je bil namenjen počitku, rekreaciji in preganjanju kengurujev po hribih nad obalo.

Kenguru na sliki je z lahkoto preskočil meter visoko žično ograjo med polji.

Zvečer se odpeljem v Adelaido po Maksa, novega jadralca na Skokici, jutri zjutraj pa se izkrcata Zlata in Gregor.

26.4.

Nadaljevali smo s potepanjem po notranjosti Avstralije in na vrsti sta bila dva najbolj obiskana bisera: Uluru in Kata Tjuta.

Prvi je znameniti zaobljeni rdeči monolitni hrib iz peščenjaka, drugi pa kopica zaobljenih hribov iz konglomerata z vmesnimi globokimi kanjoni.

Želja je bila splezati na te hribe, a to so svete gore avstralskih domorodcev in povsod so opozorila, da plezanje ni dovoljeno, zato smo ostali v dolini in si od spodaj pasli oči na rdečih in vijoličnih skalah.

Dan smo zaključili v rudarskem mestecu Coober Pedy, kjer kopljejo opale.

Prespali smo v starem rudniku pod zemljo, kjer so v podzemnih rovih naredili priložnostne sobe s posteljami. Udobja sicer ni veliko, je pa bilo malo drugače.

25.4.

Včerajšnji deževni dan smo se dopoldne potepali po središču Adelaide in obiskovali trgovine, dokler me ni postalo strah, da bom na kreditni kartici prekoračil limit, potem pa smo se odpeljali proti severu proti sušni srednji Avstraliji.

Prav nenavadno se je bilo voziti v dežju po neskončnih sušnih ravnicah in opazovati skromno sušno rastje zalito z obilico vode izpod neba.

Vmes sem malo podcenil porabo goriva našega najetega avta, kakor tudi razdalje med bencinskimi črpalkami in smo morali ponoči pretakati gorivo iz naše rezervne kantice, da smo prišli do 250 km oddaljene prve črpalke, prenočišče za čez noč pa smo bolj po sreöi dobili v vojašnici letalskega oporišča Woomera. Vsi moteli ob poti so bili bodisi zasedeni ali pa zaradi pozne ure že zaprti.

Današnji dan je bil veliko lepši, cesta skozi avstralsko divjino pa neskončna. Na cesti smo srečevali tovornjake s po več prikolicami, ob cesti so se izmenjavale savana,

stepa, polpuščava in spet savana, dokler se popoldne nismo pripeljali do Alice Springsa, zelenega aboriginskega mesteca v rdečem vročem centru Avstralije.

Rojstni dan sem doslej največkrat praznoval na morju, tokrat pa tako daleč od morja, kot še nikoli, in Gregor je zvečer prišel do stejka, o katerem je sanjal zadnje tri tedne nekoliko bolj špartanskega življenja.

23.4.

Zjutraj smo lahko ugotovili, da se naša marina nahaja sredi narave, bogu za hrbtom.

Najbližje naselje in trgavina sta oddaljena 15 km in prav tako avtobusna postaja, kar štiri ure pa sem potreboval in štirikrat sem moral presesti na drug avtobus, da sem prišel do 90 km oddaljene Adelaide in avtomobila, ki smo si ga tam rezervirali, saj bližje izposojevalnice avtomobilov nismo našli.

22.4.

Ponoči se je postopoma zjasnilo, vetra pa je bilo žal bolj malo, da je jadrom skozi noč moral pomagati motor, da smo se dovolj hitro premikali.

Počasi se pomikamo vse bolj proti severu in smo že na 36 stopinjah južne geografske širine, zato je sonce sredi dneva že postalo dovolj toplo za kratke rokave. Zapihal je tudi vzhodnik, da smo lahko ugasnili motor in hitro jadrali do Kengurujevega otoka, kjer smo v zalivu za rtom spustili sidro in šli na otok preveriti, ali si zasluži svoje ime.

Med tekom do svetilnika na rtu sem potem zares videl kar dosti kengurujev in ovc.

Zvečer se je veter še okrepil in s skrajšanimi jadri smo adjadrali še 25 milj naprej do marine St. Vincent v zalivu Wirrina, kjer sem se dogovoril za privez za prihodnji teden. V črni noči smo našli prehod med visokimi valobrani. Kar dosti smo bili na morju pretekle dni in en teden jadralskega premora mi ne bo škodil.

21.4.

Še en kisel, siv, meglen jesenski dan je za nami. Nalivi so nas ponoči sicer prešli, vendar je nebo nizko in vseskozi nekaj prši z neba.

Veter je zjutraj precej popustil, da smo morali čez dan večino poti premotorirati, le popoldne je bilo zahodnika dovolj, da smo lahko orcali proti severozahodu.

Pod večer smo se za krajši sprehod ustavili  v turističnem kraju Robe za enim od redkih rtov, ki nudijo vsaj malo zavetja pred oceanskimi valovi.

Ponoči bomo nadaljevali s potjo proti Adelaidi.

20.4.

Portland je pristaniško mestece z deset tisoč prebivalci. Na eni strani so luka in velika tovarna za predelavo aluminija, na drugi strani mesteca pa polja in kmetije.

Noge smo si dodobra pretegnili med tekom in sprehodom, potem pa je začelo deževati in ni hotelo nehati, zato smo se popoldne odločili, da že danes odjadramo naprej proti zahodu. Če zaradi dežja že moramo čepeti na barki, je vendarle bolje, da se barka vmes premika, pa še hitreje bomo prišli do lepšega vremena.

Kmalu po izplutju smo prišli do vetra in severovzhodnik je na odprtem kar dobro potegnil, da smo krepko skrajšali jadra. Z bočnim vetrom hitro in poskočno jadramo v noč. Na palubi je zaradi dežja seveda mokro, notranjost barke pa je še suha in tako bosta ponoči vedno dva od nas na suhem. Nastradal bo le tisti, ki bo dežural.

19.4.

Lepo in hitro smo jadrali skozi noč in bili pred avstralsko obalo že sredi dneva, ko je veter opešal in smo si zadnjih nekaj ur do Portlanda spet pomagali z motorjem.

Pred vhodom v luko so nam tjulni in delfini pripravili sprejem in Zlata jih je navdušeno opazovala ter lovila in nekaj celo ujela (s svojim fotoaparatom).

Portland je industrijska luka za pretovor debel in sekancev, v vogalu pristanišča pa je našla svoj prostor tudi marina, kjer smo popoldne privezali Skokico. Po ukazu kapitanke je bil prvi opravek danes na obali obisk picerije. Za jutri popoldne je napovedan prehod deževne fronte, zato si bomo tukaj privoščili dodaten dan za počitek, potem pa nadaljevali pot proti zahodu. Vremenske napovedi za prihodnje dni ne obetajo veliko vetra, zato bo potrebno dopolniti tudi zaloge goriva na barki.

18.4.

Nameravali smo se prestaviti v Currie, glavno naselje na drugi stran otoka, vendar je bilo morje neusmiljeno. Okrog 5 ali 6 metrov visoki oceanski valovi so zunaj na morju in ker je morje pred Currie globoko le nekaj metrov, sem zjutraj lokalne ribiče vprašal za nasvet glede vplutja v pristanišče Currie. Rekli so mi, da takšni valovi niso težava, zato smo se dopoldne z barko podali na pot okoli otoka.

Po petih urah smo bili pred mestecem, a v pristanišče se nisem upal zapluti, saj so se na plitvinah na vhodu v luko dvigovali in.lomili valovi. Ne sicer vsi, le tisti večji, a nisem želel tvegati, zato bomo zavetje pred valovi poskušali najti pri otočkih na severu Kinga.

Ponoči bomo izkoristili napovedani severovzhodnik in odjadrali proti 150 milj oddaljenemu Portlandu na južni avstralski obali..

17.4.

Po hitrem jadranju preko noči je veter zjutraj opešal in zadnjih nekaj deset milj je jadrom na pomoč priskočil motor, da smo sredi dneva lahko pristali na otoku King, ki leži v prelivu Bass med Tasmanijo in Avstralijo.

Toplejši dan, kot smo jih bili vajeni zadnje dni, smo izkoristili za sprehod po gričih nad obalo, kjer smo preganjali valabije (kengurujeve manjše brate).

Večeri so tukaj kar hladni in za boljše počutje na barki vsako noč poskrbi plamenček na štedilniku, ki prijetno ogreje notranjost barke.

Čas je že, da se z jesenske Tasmanije preselimo v toplejše kraje.bolj proti severu.

16.4.

Po deževni noči je jutro v Strahanu vendarle postalo dovolj prijazno za sprehod ob obali zaliva, potem pa je spet začelo pršiti z neba in smo odvezali vrvi s pomola ter zapustili najbolj namočen kraj na Tasmaniji.

Po dvournem slalomu med stebri in svetilniki, ki označujejo plovno pot med čermi, otočki in plitvinami, smo zapluli na odprto morje.

Indijski ocean nas je pozdravil z navzkrižnimi valovi, zato si prvih nekaj ur nisem upal na polno razviti jader, da ne bi preveč treskali po nasprotnih valovih.

Čez nekaj ur se je morje dovolj uneslo, da smo s 15 vozli zahodnika lahko lepo jadrali v noč ob zahodni Tasmanski obali.

15.4.

Včeraj smo se z deževnega juga Tasmanije prebili na zahodno stran in lepo jadrali do Port Davey-a. Na številnih čereh in otočkih ob obali so se lomili zajetni valovi, ki so prihajali z juga Indijskega oceana.

Port Davey je slikovit, globok in razvejan zaliv v katerega zavetrnem zalivčku smo prebili popoldne, ki smo si ga popestrili z vzponom na hrib nad zaivom.

Zvečer smo odjadrali naprej proti severu, saj sem želel čim bolje izkoristiti napovedani zahodnik, a je veter sredi noči preveč opešal in zagnati sem moral motor.

Po nekajmetrskih valovih smo se potem guncali do jutra, ko nas je začel ustavljati severni veter. Družbo na poti so nam delali albatrosi in ponavljala se mi je zgodba izpred nekaj let na južnem Pacifiku. Ko sem albatrose le opazoval, so ti čudoviti oceanski jadralci letali tik nad valovi le nekaj metrov od barke, ko pa sem v roke vzel fotoaparat, so odleteli v daljavo.

No, nekaj slik mi je na skrivaj vendarle uspelo posneti 🙂

Popoldne smo se pred oceanskimi valovi umaknili v zaliv Macquarie, ki ima kar precej zapleten vhod skozi ožine in čez plitvine. Navionicsove karte so bile dovolj natančne, da na plitvinah nismo obtičali.

Barko smo za čez noč privezali v Strahanu.

 

14.4.

Jadranje okoli juga Tasmanije je kar živahno, vreme pa pestro. Včeraj sem izbral Surprise bay, da bi v zalivu prevedrili napovedano hladno fronto, pa je ta zvečer v zaliv privršala z nalivom in s 40 vozli južnega vetra. Seveda smo morali pobegniti iz zaliva, v noč, na oceanske valove. Čez 3 ure smo našli boljsi zaliv in v njem mirno prebili ostanek noči.

Danes jadramo skozi plohe in se skusamo mimo JZ rta prebiti do zaliva Port Davey..

13.4.

Jutranje sonce me je spravilo iz postelje, Zlata in Grega pa se še prilagajata na avstralski čas.

Po mirnem morju in skorajda brez vetra ob otoku Bruny nadaljujemo pot proti jugu Tasmanije, kjer bomo morali popoldne najti primeren zaliv za prehod deževne fronte, ki bo s seboj prinesla tudi kar precej vetra.

Otoki ob poti so še lepo zeleni, na gričih in hribih otokov se bohotijo mogočna evkaliptusova drevesa, ob obali pa je videti kmetije s polji in sadovnjaki.

V tako mirnem dopoldnevu si kar težko predstavljam, da bo vreme že čez nekaj ur postalo precej živahno, a oblaki nad hribi na jugu Tasmanije že napovedujejo spremembo. Napoved vremena za prihodnji teden pravi, da vreme na jugu Tasmanije ne bo zelo prijazno, zato upam, da bo zahodnik jutri dovolj popustil, da bomo lahko nadaljevali z našo potjo ob zahodni obali Tasmanije proti severu.

12.4.

Po dvodnevnem potovanju smo Zlata, Grega in Miran včeraj prileteli na Tasmanijo in zvečer prišli na našo barko v Hobartu. Skokica nas je pričakala sveže oprana in čista kot še nikoli. Kaže, da je v preteklih dneh tukaj veliko deževalo, zrak pa je seveda čist in se v preteklih mesecih na barki ni nabralo nič prahu in začuda tudi nič ptičjih drekcov. Celo za podvodni del barke kaže, da ni nič obraščen.

Zbudili smo se v lepo hladno jutro, saj je na Tasmanijo že prišla jesen.

Danes nabavljamo hrano, pijačo, nafto, internet, … in pripravljamo barko za odhod na pot proti severu, popoldne pa bomo verjetno že odjadrali med otoke južno od Hobarta.

Ne vem, kako bo z našo spletno povezavo na barki v prihodnjih dneh, saj bomo jadrali mimo nenaslejenih delov zahodne Tasmanije, kjer najbrž ni telefonskih anten. V kolikor ne bomo imeli internetne povezave, se bodo kratka poročila s poti preko satelitskih sms sporočil pojavljala na tej povezavi:http://www.tepes.info/jadranje/blog/

Popoldne smo se potepali po Hobartu, malo pred sončnim pa odjadrali iz marine in Skokico zvečer privezali na bojo pred marino pri Ketteringu.

3.4.

Prejšnje poročilo ja bilo pač datumu primerno, žal. Moji najbližji bodo še naprej na barko prihajali pradvsem takrat, ko bo kopno vsaj vsak drugi dan mogoče videti na obzorju, za daljše poti pa se bom moral znajti po svoje.

Do začetka moje letošnje jadralne sezone zdaj ne odštevam več mesecev in tednov, temveč le še dneve :).

1.4.
Na letošnji poti čez Indijski ocean bom imel kar dosti družbe na barki. Z menoj bo jadrala kar cela moja družina.
Uresničujejo se mi sanje in po dolgem času bomo na resnem jadranju spet vsi skupaj na krovu Skokice.
Zlata in Jon prideta že prihodnji teden na Tasmanijo, Jurij in Anja pa potem spomladi in čez poletje za najdaljši del poti od Avstralije do Afrike. Anja žal ni uspela dobiti toliko dopusta, da bi potem jadrala še naprej do Južne Amerike, Jurij pa se je odločil, da bo izpustil prvi del letnih priprav na skakalnicah in se na barki spočil po naporni sezoni ter se posvetil predvsem psihološkim pripravam in meditaciji.
28.3.
V zadnjih tednih sem se s pomočjo Mateja lotil preoblikovanja, posodobitve in poenostavitve naših spletnih strani.

Večina strani je zdaj že vidnih, le slike so ponekod še malo preveč naključno razmetane med tekstom, ker se vsebine prejšnjih strani s starega serverja ne da preprosto preslikati in prenesti. S podrobnejšim oblikovanjem in urejanjem se bom zato lahko zabaval še nekaj tednov.

9.1.
Z zelene Tasmanije sem se vrnil v mrzlo zimo severne poloble.
Da me ni preveč zeblo, sem se pretekle dni ob čaju grel tudi z načrtovanjem pomladanskega jadranja po Indijskem oceanu.

 

1.1.
Po ognjemetu in palačinkah smo se vrnili v marino in barko za naslednjih nekaj mesecev privezali ob pomol. Proti jutru se je potem ulilo z neba in ni nehalo deževati vse do večera.



Bojan, Manca, Tomaž in Luka so zjutraj odšli na sprehod do Hobarta, popoldne pa so se vrnili na barko mokri kot miši.
Moj dan je minil ob brkljanju po barki in pospravljanju opreme, saj s Tomažem že jutri navsezgodaj zjutraj začneva z dolgim potovanjem proti domu.

 

31.12.
Zapluli smo v novo leto, tokrat prvič dobesedno, prvič na južni polobli, prvič v toplejšem letnem času in deset ur prej, kot sem bil navajen do zdaj.

Z barko smo se zapeljali v zaliv pred Hobartom, spustili sidro in novoletni ognjemet opazovali na morju takorekoč iz prve vrste.

Pred novim letom nam je Luka pripravil okusno ribjo večerjo, po novem letu pa so sledile še palačinke.

 

Zadnji dan leta smo preživeli v zalivih med otoki južne Tasmanije in spotoma pokrpali in pospravili jadra, saj imamo jadranja za leto 2016 zares dovolj 🙂

 

 

 

 

30.12.
Oblaki so se zjutraj razkadili in toplo sonce nas je spomnilo, kateri letni čas je zdaj na južni polobli.
Lep dan smo preživeli pod jadri na mirnem morju med otoki južno od Hobarta.

Ko smo izpluli iz marine smo končno lahko videli, da so v zaledju Hobarta kar visoki hribi.

Ob prihodu pred dvema dnevoma sem se v vlažnem in hladnem vremenu spraševal, kaj je tako lepega na jugu Tasmanije, da tako zelo privlači avstralske jadralce, da se v teh mesecih množično selijo na jug, danes pa je bilo moje razpoloženje čisto drugačno in užival sem v lepotah zelenih otokov, razvejanih zalivov in kot na jezeru gladkega morja, po katerem je Skokica pod jadri skorajda letela.

Za čez noč smo barko privezali na eno od boj v zalivu na severu otoka Bruny.

29.12.
Priobalnemu brezvetrju smo se skušali izviti tako, da smo barko usmerili malo dlje na odprto in ponoči je potem vendarle zapihalo iz prave, vzhodne smeri, da smo lahko ugasnili motor. Megla je postala tako gosta, da se je videlo le malo naprej od navigacijskih luči na premcu.Čez dan se je veter še okrepil in z njim valovi. Petindvajset vozlov severovzhodnika nas je hitro gnalo proti jugu.

 

Neprestano je kapljalo z neba, le megla se je na srečo razredčila, da smo lahko videli vsaj nekaj sto metrov okoli barke.

Sredi dneva smo prečkali jadralske poti jadrnic z regate Sydney to Hobart in se potem tudi mi usmerili za njimi proti jugozahodu. Dvajset najhitrejših regatnih bark je že bilo v cilju, mi pa smo potem zadnjih osemdeset milj regatirali z barkami, ki so uvrščene nekje med tridesetim in petinštiridestim mestom.

Seveda so bile te barke hitrejše od nas, a se nismo dali. Jadrali smo skorajda, kot bi bili tudi sami na regati, le spinakerja si nisem upal dvigniti na jambor.
Jadrnice so se od zadaj pojavile iz megle, se nam počasi približevale, nas prehitele in v pol ure izginile v meglo pred nami.

 


Petinštirideset milj pred Hobartom se je v megli pred nami pokazal otok Tasman s svojimi znamenitimi skalnatimi orglami, ki pa smo jih mi zaradi meglenega temačnega vremena lahko občudovali le v črn-obeli tehniki.

 

Tudi sicer, ko sem pogledal fotografije zadnjih treh dni, se mi zdi, da so vse posnete kot v starih časih, v 99 odtenkih sive barve 🙂

Za Tasmanom smo zavili desno proti severu, proti Hobartu. Tu je bil veter bolj s strani in regatne barke so večinoma pospravile genakerje in smo se lahko bolj enakovredno kosali z njimi, saj so nas na zadnjih 30 miljah prehitele le še tri barke, zadnja med njimi je bila Dekadence tik pred Hobartom.

 

Skokico smo privezali v marini Derwentskega jadrdalskega kluba in po treh dneh vlažnega in hladnega vremena se je zelo prilegel topel tuš. Ne dogaja se mi pogosto, a oceanski valovi zadnjih dveh dni so mi ostali v nogah da se mi je v marini majal pomol pod nogami in prav tako tla v kopalnici.

 

Zvečer smo se sprehodili po živahnem središču Hobarta in si ogledali najhitrejše regatne jadrnice, še posebej tudi zmagovalno Perpetual Loyal, ki pa smo jo s prijatelji videli tudi že prejšnji mesec v marini v Newcastlu, ko so jo pripravljali za regato.