20.7. Ponoči je veter žal spet obrnil na severovzhodnik, da sem bil prisiljen drugi del noči jadrati malo južneje od vzhoda. Proti jutru pa je pred maroško obalo veter na srečo oslabel na 14 vozlov in obrnil na severnik, da sva lahko jadrala vzporedno z obalo proti severovzhodu. Zaradi megle se obalo bolj sluti kot vidi.
Tudi dopoldne je bilo precej megleno, zato sva veliko mošejo Hassana II. v Casablanci zagledala šele z oddaljenosti nekaj milj.

S slike se lepo vidi, da so oceanski valovi s severozahoda precej višji od dveh metrov, zato je predvideni postanek v Rabatu danes odpadel. Na vrsto je prišel rezervni plan in Mohammedia, kjer sva se popoldne ustavila v tamkajšnji marini v kotu tovornega pristanišča. Pred nekaj leti sem se na poti s Kanarskih otokov proti Sredozemlju ustavil v marini Bouregreg pri Rabatu in mi je bilo mesto zelo všeč, zato sem ga želel pokazati tudi Zlati. A žal ne gre.
Po drugi strani pa si je Zlata itak bolj želela videti Casablanco, kamor se bova z vlakom odpeljala jutri. Zlata si je nekoč ogledala film Casablanca, zato nima nič proti visokim valovom na morju, samo da sva končno v marini in v bližini Casablance 🙂

Skokica je tako preživela še zadnjo letošnjo oceansko etapo in svoje sedmo prečkanje Atlantika. Barka je še vedno v kar dobri formi, le jadra bo potrebno jeseni še malo božati, da bodo zdržala do doma. V jesenskih mesecih bomo na poti do Slovenije jadrali le še ob obali Afrike in med sredozemskimi otoki.
Zlata se je razveselila tudi vremenske napovedi, ki za pot do Gibraltarja konec tedna večinoma obeta brezvetrje. Žal bo plovba v brezvetrju spet precej počasna, saj vodna črpalka na motorju še vedno pušča. Zlati so predstavniki Craftsmana dali s seboj napačno tesnilo in motor še vedno lahko uporabljam le na nizkih obratih. Edina dobra stran tega je, da motor ob nizkih obratih porabi le malo goriva in je v tankih še vedno karibska nafta, čeprav sem v brezvetrjih sredi Atlantika kar nekaj dni (počasi) motoriral.